O ŽENSKAH, KI LJUBIJO KOZARČEK

-

 




O razširjenosti alkohola med ženskami se bolj redko pogovarjamo. A ta obstaja. In je zelo pereč problem. Kar nekaj mojih znank se je v preteklosti že poslovilo od življenja, kajti skrita žeja je bila premočna in se ji niso mogle upreti.

Hudo je zlasti potem, ko ženske še zmeraj zanikajo, njihovo telo, obraz, barva kože, vonj ki pronica iz te kože, pa pripovedujejo čisto drugo zgodbo.
Nekatere ženske so z alkoholom zaznamovane že gensko. Druge se mu v nemoči, osebnih razočaranjih neuspehih v življenju…vdajo same.
Tretje so padle v družbo, ki se počasi, zakamuflirano naliva z različnimi koktajli, obveznim kozarčkom, in podobno.
Žrtve so, žal, otroci, če jih imajo. Lahko pa tudi le partner. Biti ženska-pijanka je veliko bolj sramotno, kot biti moški- pijanec. Zato se žensko, ki pije- skriva tudi v okolju, kjer biva.
Dokler, žal, ni prepozno.
Nikoli ne bom pozabila: bila je luštna, zgovorna, zelo simpatična, zmeraj pripravljena tudi pomagati. Pa nas nekoč povabi k sebi na prigrizek. Čudno se nam je zdelo, ker nam je vrata odprl mož, in to z zelo zaskrbljenim obrazom. Če bi si upal, pa se ni, bi nas zagotovo odslovil.
Miza je bila lepo okrašena, celo cvetje z vrta je bilo v vazi. Potem pa ona le prinese na mizo pečenko in krompir, pečen v pečici. Oboje je bilo črno, zoglenelo.
»Zdaj pa jejte, in dober tek!« še utegne reči, ko ji glava pade na krožnik in ne mi, ne mož je nismo mogli prebuditi. Tako pijana je bila.
Ne vem, je še živa, je že pokojna, a večkrat se spomnim nanjo. Pa brez obtoževanj, saj jo po svoje razumem. Razumem pa tudi razloge, zaradi katerih je pila.


V zbirki knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače je več samoizpovednih zgodb alkoholikov obeh spolov. O življenju v takšni družini pa so mi pripovedovali tudi njihovi svojci.
Zbirko lahko po ugodni ceni (posamezna knjiga stane 20 €) kupite tako, da pišete na mail jutri2052@gmail.com


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več