NEKAJ VTISOV IZ KANADE

 

nekaj utrinkov iz Kanade

Tako, pa sem doma! Zanimivo je, da me zamik spanja, ko sem letela v Kanado, ni vrgel iz tira. Vrnitev me pa je. Spala sem do devete zjutraj, pa še po kosilu, a tisti ''mehek'' občutek še zmeraj ni izginil…. 😊

Tisti, ki me poznajo, se najbolj čudijo, da sem tako mirno in brez stresa preživela vožnjo z letalom. Res sem jo! Edino zoprno je bilo sedenje celih osem ur. Med Varšavo in Ljubljano smo komaj pojedli malico, pa smo že pristali.

*
Kar pišem o potovanju in bivanju v Kanadi, so zgolj in samo moji občutki. Kakšni so ''uradni občutki in vtisi'', me ne zanima.

Naj povem, da me je zelo presenetila pestrost narodov in barv kože. Nisem si mislila, da so na ulicah Toronta beli ljudje praktično že v manjšini. Presenetilo me je tudi, da je študentski vrvež po tamkajšnjih univerzah zelo živahen tudi med poletjem. Ne le, da je tam polno tujih študentov (zraven enega sem na poti v Toronto sedela tudi jaz), tudi redni redni študentje med počitnicami obiskujejo različne tečaje in izpopolnjevanja. Moto slehernega od njih je, da čim prej diplomira in se zaposli. Ko sem povedala, da se pri nas marsikomu ''ne mudi'', niso verjeli, kaj šele razumeli.

*

Ljudje so neizmerno prijazni, pripravljeni ponuditi uslugo, poklepetati, se opravičiti, če te po nesreči dregnejo. Ko smo se sprehajali, ko smo se vozili s kolesom, vsi so se vljudno pozdravljali z nami.

Všeč mi je, da se tamkajšnji Slovenci tako pogosto, družijo med seboj na različnih ''farmah'', kot temu rečejo. Otroci, četudi bolj slabo govorijo slovensko, plešejo in pojejo slovenske narodne pesmi. Ganljivo do solz.

*
Me je pa presenetil ta njihovo odnos do Indijancev ( Aboriginal Peoples ali Aboriginal Canadians). Šele danes, po skoraj 200 letih, se v opravičilo, priznanje ter z namenom enakopravnega ravnanja in izboljšanja odnosov med državo in staroselskimi ljudstvi, odvijajo različne aktivnosti na vseh državnih nivojih, veliko tudi na kulturnem področju. Tako je na primer 21. junij proglašen za državni praznik oziroma National Aboriginal Day, medtem ko je 8. november državni praznik v počastitev veteranov - National Aboriginal Veterans Day. Na javnih prireditvah na prostem se v poduk udeležencem velikokrat poudari lokacija prireditve kot izvirnega ozemlja staroselcev. Številna geografska poimenovanja izhajajo iz staroselskih imen in izrazov, npr. mesto Mississagua, ulica Neyagawa, Proudfoot Trail, park Algonquin ipd…

Ko sem se potem pogovarjala z nekaterimi tam živečimi Slovenci, so mi potrpežljivo razložili, da bo preteklo še precej vode- vsaj še kakšnih sto let- da se bodo potomci tistih, ki so pobijali Slovence po 2. svetovni vojni, opravičili potomcem pobitih. Približno toliko časa namreč traja ''priznanje grehov'', odpuščanje in sprava…

*

 

Cene po trgovinah in lokalih in tudi sicer so precej visoke. Zato veliko ljudi- tudi srednjega sloja- kupuje v kitajskih četrtih.

*
Še nekaj me je presenetilo in me ob spominu na divje poseke dreves v Ljubljani, boleče stisnilo pri srcu. Izjemno skrb namenjajo vsemu, kar je ''zeleno'', zato tudi nova stanovanjska naselja, kjer le morejo, gradijo tako, da stara, zdrava in močna drevesa obstanejo. Tudi naselje v Mississagui, kjer živi ena od sestričen, se družinske hiše dobesedno skrivajo med grmovjem in mogočnimi drevesi.

Le-te imajo eno samo ''napako'', ta pa je, da so sicer lepe in mogočne, a montažne. Novejše so že zidane.

Z Vido sva bili neizmerno presenečeni tudi nad stilom gradnje: vsaka ulica ima malo drugačen stil, kar naredi hiše še bolj unikatne.

*

Pol dneva sva preživeli tudi v galeriji. O tem sem že pisala, a moram še dodati, da se je obiskovalcev kar trlo. Ko sem posedela na enem od kanapéjem, sva z moškim, ki je slučajno prisedel, izmenjala nekaj besed. Na vprašanje, če je tudi njega prignalo v notranjost soparno in vroče mnenje, me je začudeno pogledal, ter odgovoril, da je mogočna galerija njegov drugi dom, saj si slike, ki so mu všeč, kar naprej ogleduje.

*

Seveda je bilo povsod kup mladih& starih, ki so brskali po telefonih, a je bilo tudi veliko mladih, ki so tekli in na klopeh prebirali knjige. Sploh je šport pri njih ''number one''. Prepričani so, da so otroci, ki so športniki, veliko boljši pri učenju in njihove delovne navade jim zelo prav pridejo tudi, ko iščejo službo.

*
Tam živeči Slovenci to, kar se dogaja pri nas, zelo dobro poznajo. Včasih sem imela občutek, da vedo celo več od mene. Z Vido sva prišli ravno sredi zbiranja denarja za poplavljence pri nas. Do njih so pokazali veliko sočutja.

*

Žal pa se tudi Slovenci v Kanadi starajo. Tega se zavedajo tudi sami. In ob očeh, ki se jim zasolzijo, ko omenjajo, da bo treba oditi morda že jutri v slovenski dom za starostnike Lipa, je bilo tudi meni hudo.

Več jih je bilo, s katerimi sem se pogovarjala, njihova usoda pa je bolj ali manj podobna: otroci so razkropljeni po Kanadi in Ameriki, eden od partnerjev je že umrl, oni pa morajo prodati hišo, da bodo lahko plačali oskrbnino v domu. Najnižja je, tako so mi rekli, okoli 3.000€.

Tudi sicer sem poskušala razumeti , kakšno je razmerje med njihovim zaslužkom in potrošnjo, a mi ni uspelo. Njihovi izdatki- z davki vred- so precej zapleteni. Motilo me jer že, da so tudi cene artiklov v trgovini navedene brez davka (13,5%), ki ga kupec potem plača na blagajni. A oni so se s tem sprijaznili, o tem, koliko kaj stane, recimo nepremičnine, se lahko prosto pogovarjajo.

Kako bo s slovensko identiteto v Kanadi, ko bo omagala generacija, ki je danes stara 70 in več let? Bo v Kanadi otrok slovenskih korenin še pel slovenske pesmi? Nismo našli odgovorov, pa smo se trudili.

Moram reči, da je bilo ob vsakem snidenju in slovesu obilo iskrenih in zelo čustvenih objemov. Za enega je ''odgovoren'' tudi Oto Nemanič, saj me je njegov prijatelj poslušal na predavanju, marsikatero zanimivo pa sva rekla tudi na srečanju, ki so ga organizirali prekmurski Slovenci.

Veste, doživeti Slovence v Kanadi tudi s te čustvene plati je res posebno doživetje, ki ga je nemogoče pozabiti. Šele takrat, ko gre človek v svet in pogovor nanese na nemogočo, tudi politično situacijo doma, se zavemo, v kakšni temi smo se znašli. Namesto da bi luči prižigali, jih ugašamo. Namesto da bi šli naprej, hodimo nazaj. Najhuje je, ker smo zato krivi sami. Pa bi bili lahko tako uspešni, kot so ti, s katerimi sem se pogovarjala…