NEKAJ VTISOV IZ KANADE
nekaj utrinkov iz Kanade
Tako, pa sem doma! Zanimivo je, da me zamik spanja, ko sem
letela v Kanado, ni vrgel iz tira. Vrnitev me pa je. Spala sem do devete
zjutraj, pa še po kosilu, a tisti ''mehek'' občutek še zmeraj ni izginil…. 😊
Tisti, ki me poznajo, se najbolj čudijo, da sem tako mirno
in brez stresa preživela vožnjo z letalom. Res sem jo! Edino zoprno je bilo
sedenje celih osem ur. Med Varšavo in Ljubljano smo komaj pojedli malico, pa smo
že pristali.
*
Kar pišem o potovanju in bivanju v Kanadi, so zgolj in samo moji občutki. Kakšni
so ''uradni občutki in vtisi'', me ne zanima.
Naj povem, da me je zelo presenetila pestrost narodov in
barv kože. Nisem si mislila, da so na ulicah Toronta beli ljudje praktično že v
manjšini. Presenetilo me je tudi, da je študentski vrvež po tamkajšnjih
univerzah zelo živahen tudi med poletjem. Ne le, da je tam polno tujih
študentov (zraven enega sem na poti v Toronto sedela tudi jaz), tudi redni
redni študentje med počitnicami obiskujejo različne tečaje in izpopolnjevanja.
Moto slehernega od njih je, da čim prej diplomira in se zaposli. Ko sem
povedala, da se pri nas marsikomu ''ne mudi'', niso verjeli, kaj šele razumeli.
*
Ljudje so neizmerno prijazni, pripravljeni ponuditi uslugo,
poklepetati, se opravičiti, če te po nesreči dregnejo. Ko smo se sprehajali, ko
smo se vozili s kolesom, vsi so se vljudno pozdravljali z nami.
Všeč mi je, da se tamkajšnji Slovenci tako pogosto, družijo
med seboj na različnih ''farmah'', kot temu rečejo. Otroci, četudi bolj slabo
govorijo slovensko, plešejo in pojejo slovenske narodne pesmi. Ganljivo do
solz.
*
Me je pa presenetil ta njihovo odnos do Indijancev ( Aboriginal Peoples ali
Aboriginal Canadians). Šele danes, po skoraj 200 letih, se v opravičilo,
priznanje ter z namenom enakopravnega ravnanja in izboljšanja odnosov med
državo in staroselskimi ljudstvi, odvijajo različne aktivnosti na vseh državnih
nivojih, veliko tudi na kulturnem področju. Tako je na primer 21. junij
proglašen za državni praznik oziroma National Aboriginal Day, medtem ko je 8.
november državni praznik v počastitev veteranov - National Aboriginal Veterans
Day. Na javnih prireditvah na prostem se v poduk udeležencem velikokrat poudari
lokacija prireditve kot izvirnega ozemlja staroselcev. Številna geografska
poimenovanja izhajajo iz staroselskih imen in izrazov, npr. mesto Mississagua,
ulica Neyagawa, Proudfoot Trail, park Algonquin ipd…
Ko sem se potem pogovarjala z nekaterimi tam živečimi
Slovenci, so mi potrpežljivo razložili, da bo preteklo še precej vode- vsaj še
kakšnih sto let- da se bodo potomci tistih, ki so pobijali Slovence po 2.
svetovni vojni, opravičili potomcem pobitih. Približno toliko časa namreč traja
''priznanje grehov'', odpuščanje in sprava…
*
Cene po trgovinah in lokalih in tudi sicer so precej visoke.
Zato veliko ljudi- tudi srednjega sloja- kupuje v kitajskih četrtih.
*
Še nekaj me je presenetilo in me ob spominu na divje poseke dreves v Ljubljani,
boleče stisnilo pri srcu. Izjemno skrb namenjajo vsemu, kar je ''zeleno'', zato
tudi nova stanovanjska naselja, kjer le morejo, gradijo tako, da stara, zdrava
in močna drevesa obstanejo. Tudi naselje v Mississagui, kjer živi ena od
sestričen, se družinske hiše dobesedno skrivajo med grmovjem in mogočnimi
drevesi.
Le-te imajo eno samo ''napako'', ta pa je, da so sicer lepe
in mogočne, a montažne. Novejše so že zidane.
Z Vido sva bili neizmerno presenečeni tudi nad stilom
gradnje: vsaka ulica ima malo drugačen stil, kar naredi hiše še bolj unikatne.
*
Pol dneva sva preživeli tudi v galeriji. O tem sem že
pisala, a moram še dodati, da se je obiskovalcev kar trlo. Ko sem posedela na
enem od kanapéjem, sva z moškim, ki je slučajno prisedel, izmenjala nekaj
besed. Na vprašanje, če je tudi njega prignalo v notranjost soparno in vroče
mnenje, me je začudeno pogledal, ter odgovoril, da je mogočna galerija njegov
drugi dom, saj si slike, ki so mu všeč, kar naprej ogleduje.
*
Seveda je bilo povsod kup mladih& starih, ki so brskali
po telefonih, a je bilo tudi veliko mladih, ki so tekli in na klopeh prebirali
knjige. Sploh je šport pri njih ''number one''. Prepričani so, da so otroci, ki
so športniki, veliko boljši pri učenju in njihove delovne navade jim zelo prav
pridejo tudi, ko iščejo službo.
*
Tam živeči Slovenci to, kar se dogaja pri nas, zelo dobro poznajo. Včasih sem
imela občutek, da vedo celo več od mene. Z Vido sva prišli ravno sredi zbiranja
denarja za poplavljence pri nas. Do njih so pokazali veliko sočutja.
*
Žal pa se tudi Slovenci v Kanadi starajo. Tega se zavedajo
tudi sami. In ob očeh, ki se jim zasolzijo, ko omenjajo, da bo treba oditi
morda že jutri v slovenski dom za starostnike Lipa, je bilo tudi meni hudo.
Več jih je bilo, s katerimi sem se pogovarjala, njihova
usoda pa je bolj ali manj podobna: otroci so razkropljeni po Kanadi in Ameriki,
eden od partnerjev je že umrl, oni pa morajo prodati hišo, da bodo lahko
plačali oskrbnino v domu. Najnižja je, tako so mi rekli, okoli 3.000€.
Tudi sicer sem poskušala razumeti , kakšno je razmerje med
njihovim zaslužkom in potrošnjo, a mi ni uspelo. Njihovi izdatki- z davki vred-
so precej zapleteni. Motilo me jer že, da so tudi cene artiklov v trgovini
navedene brez davka (13,5%), ki ga kupec potem plača na blagajni. A oni so se s
tem sprijaznili, o tem, koliko kaj stane, recimo nepremičnine, se lahko prosto
pogovarjajo.
Kako bo s slovensko identiteto v Kanadi, ko bo omagala generacija,
ki je danes stara 70 in več let? Bo v Kanadi otrok slovenskih korenin še pel slovenske
pesmi? Nismo našli odgovorov, pa smo se trudili.
Moram reči, da je bilo ob vsakem snidenju in slovesu obilo
iskrenih in zelo čustvenih objemov. Za enega je ''odgovoren'' tudi Oto Nemanič,
saj me je njegov prijatelj poslušal na predavanju, marsikatero zanimivo pa sva
rekla tudi na srečanju, ki so ga organizirali prekmurski Slovenci.
Veste, doživeti Slovence v Kanadi tudi s te čustvene plati
je res posebno doživetje, ki ga je nemogoče pozabiti. Šele takrat, ko gre
človek v svet in pogovor nanese na nemogočo, tudi politično situacijo doma, se
zavemo, v kakšni temi smo se znašli. Namesto da bi luči prižigali, jih ugašamo.
Namesto da bi šli naprej, hodimo nazaj. Najhuje je, ker smo zato krivi sami. Pa
bi bili lahko tako uspešni, kot so ti, s katerimi sem se pogovarjala…
Komentarji
Objavite komentar