ena muzikontarska

 

Ko sem bila še dijakinja, je bila ena od vrstnic zaljubljena v kitarista takrat najbolj znane ljubljanske skupine. Ines je sodila med lepotice, jaz med sive miške in tudi to je bil eden od razlogov, da se sicer nisva družili.

Nekoč pa pride med odmorom k meni in me prosi, če bi lahko temu tipu v njenem imenu napisala pismo. Bila sem počaščena, da me takšna lepotica prosi za uslugo!

Napisala sem kar nekaj pisem v njenem imenu in prebrala sem jih tudi kar nekaj, ki jih je ta kitarist pisal vrstnici.

Ko sem na nekem lit. večeru povedala to zgodbo, sem iz občinstva slišala še več t. i. ''muzikontarskih''.

Ena teh zgodb je bila v tistem kraju ''ponarodela''- vsak jo je poznal.

Govorila pa je o neki Johanci, ki si je silno želela, da bi na njeni poroki igral čisto pravi ansambel. Žal je bila bolj švoh pri denarju, pa se spomni, da bi se z ansamblom dogovorila za plačilo ''okoli riti v varžet''.

Preko več poznanstev je končno prišla do bobnarja/trobentača. Povedala mu je, česa si želi, pa da nima denarja.

»Ni problema!« je vzkliknil nagovorjeni. »Na poročnem slavju mi boš dala, pa bo plačano!«

In res. Enkrat sredi noči se skupaj izmuzneta za kozolec, ona mu da, on hitro opravi, ter se vrneta.

Žal pa je Johanca delala račun brez krčmarja. S ''plačilom'' se ni strinjal vodja ansambla in je zahteval svoje. Ker če ne bo dobil denarja, bo vsem raztrobil, kakšne sorte je nevesta.

Johanca si je proti ustrezni ''odškodnini'' izposodila denar pri mojstru v tovarni, kjer je delala. Vrnila mu je le polovico, ostalo preko naturalij.

Kasneje je na podoben način poravnavala elektriko. Inkasant, ki jo je pobiral po hiši, je bil z njenim plačilom menda kar zadovoljen.

Pravijo, da je imela v življenju kar precej želja. Bila je trmasta in vztrajna in se je do tistega, kar si je zažela, zmeraj dokopala.

Če ne tako, pa malo ''drugače''.

Johanca je danes v domu za starejše, njen mož, s katerim sta bila v zglednem zakonu več kot 60 let, pa je že pokojni.