ena muzikontarska

-

 




Ko sem bila še dijakinja, je bila ena od vrstnic zaljubljena v kitarista takrat najbolj znane ljubljanske skupine. Ines je sodila med lepotice, jaz med sive miške in tudi to je bil eden od razlogov, da se sicer nisva družili.

Nekoč pa pride med odmorom k meni in me prosi, če bi lahko temu tipu v njenem imenu napisala pismo. Bila sem počaščena, da me takšna lepotica prosi za uslugo!
Napisala sem kar nekaj pisem v njenem imenu in prebrala sem jih tudi kar nekaj, ki jih je ta kitarist pisal vrstnici.
Ko sem na nekem lit. večeru povedala to zgodbo, sem iz občinstva slišala še več t. i. ''muzikontarskih''.
Ena teh zgodb je bila v tistem kraju ''ponarodela''- vsak jo je poznal.
Govorila pa je o neki Johanci, ki si je silno želela, da bi na njeni poroki igral čisto pravi ansambel. Žal je bila bolj švoh pri denarju, pa se spomni, da bi se z ansamblom dogovorila za plačilo ''okoli riti v varžet''.
Preko več poznanstev je končno prišla do bobnarja/trobentača. Povedala mu je, česa si želi, pa da nima denarja.
»Ni problema!« je vzkliknil nagovorjeni. »Na poročnem slavju mi boš dala, pa bo plačano!«
In res. Enkrat sredi noči se skupaj izmuzneta za kozolec, ona mu da, on hitro opravi, ter se vrneta.
Žal pa je Johanca delala račun brez krčmarja. S ''plačilom'' se ni strinjal vodja ansambla in je zahteval svoje. Ker če ne bo dobil denarja, bo vsem raztrobil, kakšne sorte je nevesta.
Johanca si je proti ustrezni ''odškodnini'' izposodila denar pri mojstru v tovarni, kjer je delala. Vrnila mu je le polovico, ostalo preko naturalij.
Kasneje je na podoben način poravnavala elektriko. Inkasant, ki jo je pobiral po hiši, je bil z njenim plačilom menda kar zadovoljen.
Pravijo, da je imela v življenju kar precej želja. Bila je trmasta in vztrajna in se je do tistega, kar si je zažela, zmeraj dokopala.
Če ne tako, pa malo ''drugače''. 🙃💪
Johanca je danes v domu za starejše, njen mož, s katerim sta bila v zglednem zakonu več kot 60 let, pa je že pokojni.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več