KOLIKO SE SPLOH POSLUŠAMO IN SLIŠIMO?

-

 



Moji virtualni prijatelji, objave, ki jih delim, radi berejo.

Prav pa je, da povem, da sem vse te tematike, ob katerih se nekateri tudi čudite, obdelala v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače. Vse te zgodbe so od tam.
*
Skoraj 40 let sem- najprej kot novinarka na radiu Sora- vabila sogovornike pred mikrofon za oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''.
Kmalu sem začela objavljati izpovedane zgodbe v ''Usodah'' za Gorenjski Glas (še danes jih pišem), s svojimi prispevki o ljudeh, ki trpijo, sem popestrila marsikatero TV oddajo ''Pomagajmo si'' na TV Koper….
*
Zgodbe, ki jih poslušamo, pridejo ''človeku v kri''. Sploh, če imamo radi ljudi, če radi poslušamo, če nas ZANIMA, če smo RADOVEDNI!
In jaz sem vse to in še kaj, že od nekdaj bila!
*
Zgodbe, ki jih berete v knjigi NISO LITERARNE stvaritve, so le preprosti zapisi različnih pripovedovanj. Nekateri so o svojem življenju pisali tudi sami in mi potem poslali kakšen odlomek.
Lahko bi rekla, da so knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE ''dokumentarna literatura''. (citizen science)
Če bi bila iz stroke- pa nisem- bi bile kaj drugega!
*
Pogosto ponavljam, da so te knjige tako zelo pomembne, ker sem iz pozabe iztrgala dogodke in ljudi, ki so pričali o stvareh, o katerih danes vemo bolj malo. Ali pa smo že pozabili. Pa ne bi smeli. Če kaj, je lepo in prav, če poznamo preteklost vsaj za ZADNJIH 100 let. 🙂
Preveč je molka v slovenskih družinah, da bi računali na to, da bi se družinske travme razkrivale same od sebe.
*
Ob branju se hitro spomnimo lastnih doživetij, lastnega otroštva, na primer! Če pa je kdo iz mlajše generacije, ki tole bere, bi pa bilo lepo in prav, da ob knjigah doživi tako preteklost kot sedanjost s tiste plati, ki je v vsakdanjem življenju zamolčana in skrita.
❤️
V mesecu decembru lahko kupite knjige po prazničnih cenah.
KUPIŠ DVE, DOBIŠ TRI.

pišite na mail
jutri2052@gmail.com

Komentarji

  1. Anonimni3. april 2023 ob 08:22

    V veliko veselje mi je branje vaših zapisov. Lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več