čistoča

-

 




Da je treba poskrbeti za čistočo ust in zob tako kot za ostale dele telesa, je zelo pozno prodrlo v zavest ljudi.

Pred 2. sv. vojno so se, največkrat zaradi pičle hrane in skromnega načina življenja, spopadali z zobno gnilobo že v najstniških letih. Zobozdravnik (dentist) je bil v Ljubljani (tudi v nekaterih drugih večjih mestih), bil pa je zelo drag. Da so si lahko uredili zobovje, so nekateri bogatejši morali prodati njivo, del gozda ali travnika. Krone so bile srebrne in zlate. Tisti, ki so jih imeli, jih niso skrivali. Ponosno so jih razkazovali, saj so dali drugim vedeti, da nosijo v ustih celo bogastvo.
Če pobrskate med foto-zapuščino prednikov, boste hitro opazili, da so mladoporočenci iz tega obdobja na fotografijah zelo resni. Redkokdo- če sploh kdo- se smeji. Razlog je preprost: ustnice so stiskali skupaj zato, da niso razkazovali gnilega ali manjkajočega zobovja.
Tistim, ki so se ''specializirali'' za ruvanje zob, so rekli ''šintarji''. S čim so se le-ti (sodeč po nazivu) tudi ukvarjali, se ve.
Pri ruvanju je pogosto prišlo do zastrupitve, saj niso pazili na čistočo, šnopc pa tudi ni zmeraj odigral svoje vloge. Še v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja, so si tisti, ki so se bali zobozdravnika, blažili bolečine na ta način, da so prižgali vrvico in vdihavali dim. Začasno je pomagal, ne pa na dolgi rok.
Še po 2. sv. vojni so mnogi raje uporabljali zobotrebec, kot bi si umili zobe. Spominjam se, ko sem delala v Alpini, nekateri so ga imeli zataknjenega za ušesom in so si z njim trebili zobe.
Pogosto so- zlasti moški- skozi zobe ''vlekli sapo'', ter si na ta način poskušali ''izbezati'' koščke hrane, ki se jim je nabrala na teže dostopnih mestih.
Ko je odraščala moja generacija, je bil popularen kalodont z okusom jagode. Po pravici povem, da bi se z njim skoraj raje posladkali, kot si umili zobe 😊
Doma nas ni nihče priganjal, brigalo je koga, smo umiti ali ne.
Nekateri se niso očedili niti po veliki potrebi. Spominjam se možaka, precej poskočen je bil. Pripovedoval mi je, da pa ga je vseeno kdaj ''minilo'', ko je včasih kakšni z roko segel med noge, pa mu je roka potem še lep čas smrdela po dreku.
Sama sreča, da t. i. ''francosko poljubljanje'' v tistih časih ni bilo zelo popularno.
Nekateri so imeli že zaradi genskega zapisa lepe, sijoče zobe. Žal jih ni bilo veliko.
Ko sem brskala med zgodbami, sem imela občutek, da so začele za čistočo zob malo bolj skrbeti šele generacije, rojene v 80 + letih. Seveda pa so tudi na tem področju- kot na vseh drugih- častne izjeme.
Prilagam eno zanimivo anekdoto, ki jo je povedal Oto Nemanič. Ni tako ''stara'', kot bi si morda kdo mislil 😊
Morda tudi sami poznate kakšno zgodbo na to tematiko?
****************************************************
anekdota

Tone je dobil novo zobno protezo. Ni bila poceni. Vsekakor pa je bila vredna svojega denarja, saj je imel zdaj lepše zobe kakor v mladosti. Večkrat si jih je ogledoval v ogledalu in bili so mu kar všeč.
Prišel je deževen dan in s sinom Tončkom sta se lotila praznjenja straniščne greznice.
V njej je bilo še pol metra brozge, ko se je cev nekje zataknila. Tone si je nadel rokavice, se nagnil nad odprtino in sunkovito povlekel sesalno cev malo naprej in malo nazaj.
Ob veliki vnemi in sopihanju pa mu je proteza, o, kakšna groza, padla v greznico.
Takoj je ustavil traktor, da mu je ne bi posesalo.
»Mali! "je poklical sina Tončka, »skoči hitro v greznico! Prištofelj (denarnica)mi je pal notri!«
Če bi po pravici povedal, Tončka ne bi spravil v smrdljivo in zaudarjajočo jamo. Zaradi denarja pa je fant brez pomisleka skočil in z grabljicami začel iskati dragoceni in izgubljeni zaklad. Vsi so utihnili.
Čez približno dvajset minut mali Tonček razočarano zavpije:
»Ate! Tu notri ni nič. Samo te zobi sem našel!«
»Daj sem!« reče Tone. Na hitro obriše protezo ob hlače in jo spretno vtakne v usta na svoje mesto.
»Išči dalje! Morda pa bo kaj!«
Tonček je še nekaj časa prekapal in grabil po brozgi, potem pa je razočarano odnehal. Tone pa je bil vseeno kar zadovoljen.
foto z interneta
Morda je slika naslednjega: 3 osebe, ljudje stojijo in znotraj
Urska Slebir, Meta Smole in 4 druge osebe

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več