čistoča

 

Da je treba poskrbeti za čistočo ust in zob tako kot za ostale dele telesa, je zelo pozno prodrlo v zavest ljudi.

Pred 2. sv. vojno so se, največkrat zaradi pičle hrane in skromnega načina življenja, spopadali z zobno gnilobo že v najstniških letih. Zobozdravnik (dentist) je bil v Ljubljani (tudi v nekaterih drugih večjih mestih), bil pa je zelo drag. Da so si lahko uredili zobovje, so nekateri bogatejši morali prodati njivo, del gozda ali travnika. Krone so bile srebrne in zlate. Tisti, ki so jih imeli, jih niso skrivali. Ponosno so jih razkazovali, saj so dali drugim vedeti, da nosijo v ustih celo bogastvo.

Če pobrskate med foto-zapuščino prednikov, boste hitro opazili, da so mladoporočenci iz tega obdobja na fotografijah zelo resni. Redkokdo- če sploh kdo- se smeji. Razlog je preprost: ustnice so stiskali skupaj zato, da niso razkazovali gnilega ali manjkajočega zobovja.

Tistim, ki so se ''specializirali'' za ruvanje zob, so rekli ''šintarji''. S čim so se le-ti (sodeč po nazivu) tudi ukvarjali, se ve.

Pri ruvanju je pogosto prišlo do zastrupitve, saj niso pazili na čistočo, šnopc pa tudi ni zmeraj odigral svoje vloge. Še v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja, so si tisti, ki so se bali zobozdravnika, blažili bolečine na ta način, da so prižgali vrvico in vdihavali dim. Začasno je pomagal, ne pa na dolgi rok.

Še po 2. sv. vojni so mnogi raje uporabljali zobotrebec, kot bi si umili zobe. Spominjam se, ko sem delala v Alpini, nekateri so ga imeli zataknjenega za ušesom in so si z njim trebili zobe.

Pogosto so- zlasti moški- skozi zobe ''vlekli sapo'', ter si na ta način poskušali ''izbezati'' koščke hrane, ki se jim je nabrala na teže dostopnih mestih.

Ko je odraščala moja generacija, je bil popularen kalodont z okusom jagode. Po pravici povem, da bi se z njim skoraj raje posladkali, kot si umili zobe

Doma nas ni nihče priganjal, brigalo je koga, smo umiti ali ne.

Nekateri se niso očedili niti po veliki potrebi. Spominjam se možaka, precej poskočen je bil. Pripovedoval mi je, da pa ga je vseeno kdaj ''minilo'', ko je včasih kakšni z roko segel med noge, pa mu je roka potem še lep čas smrdela po dreku.

Sama sreča, da t. i. ''francosko poljubljanje'' v tistih časih ni bilo zelo popularno.

Nekateri so imeli že zaradi genskega zapisa lepe, sijoče zobe. Žal jih ni bilo veliko.

Ko sem brskala med zgodbami, sem imela občutek, da so začele za čistočo zob malo bolj skrbeti šele generacije, rojene v 80 + letih. Seveda pa so tudi na tem področju- kot na vseh drugih- častne izjeme.

Prilagam eno zanimivo anekdoto, ki jo je povedal Oto Nemanič. Ni tako ''stara'', kot bi si morda kdo mislil

Morda tudi sami poznate kakšno zgodbo na to tematiko?

****************************************************

anekdota

Tone je dobil novo zobno protezo. Ni bila poceni. Vsekakor pa je bila vredna svojega denarja, saj je imel zdaj lepše zobe kakor v mladosti. Večkrat si jih je ogledoval v ogledalu in bili so mu kar všeč.

Prišel je deževen dan in s sinom Tončkom sta se lotila praznjenja straniščne greznice.

V njej je bilo še pol metra brozge, ko se je cev nekje zataknila. Tone si je nadel rokavice, se nagnil nad odprtino in sunkovito povlekel sesalno cev malo naprej in malo nazaj.

Ob veliki vnemi in sopihanju pa mu je proteza, o, kakšna groza, padla v greznico.

Takoj je ustavil traktor, da mu je ne bi posesalo.

»Mali! "je poklical sina Tončka, »skoči hitro v greznico! Prištofelj (denarnica)mi je pal notri!«

Če bi po pravici povedal, Tončka ne bi spravil v smrdljivo in zaudarjajočo jamo. Zaradi denarja pa je fant brez pomisleka skočil in z grabljicami začel iskati dragoceni in izgubljeni zaklad. Vsi so utihnili.

Čez približno dvajset minut mali Tonček razočarano zavpije:

»Ate! Tu notri ni nič. Samo te zobi sem našel!«

»Daj sem!« reče Tone. Na hitro obriše protezo ob hlače in jo spretno vtakne v usta na svoje mesto.

»Išči dalje! Morda pa bo kaj!«

Tonček je še nekaj časa prekapal in grabil po brozgi, potem pa je razočarano odnehal. Tone pa je bil vseeno kar zadovoljen.

foto z interneta

6Urska Slebir, Meta Smole in 4 druge osebe