o sreči

-

 




Včeraj zvečer me je skupina obiskovalcev žirovskih jaslic povabila, da jim povem to in ono o svojih knjigah. Pa sem jim. Upam, da so bili zadovoljni.

Na koncu- med vprašanji- pa pade namig, naj v bodoče več pišem o srečnih zgodbah. Da manjka teh.

Verjemite, namig mi ni šel iz glave še pozno v noč. Kako pisati o srečnih zgodbah, ko pa jih ljudje zelo neradi delijo z drugimi? Kako pisati o sreči, ko vsak od nas ve že iz pregovora, da je ''sreča opoteča''?

Kako pisati o sreči, ko iz prakse vemo, da lahko ta za nekoga drugega pomeni tudi veliko nesrečo?

Recimo:

Jani je istočasno ''plavšal'' dve dekleti. Ko se je poročil s Klavdijo, jo je neizmerno osrečil, njeno konkurenco pa je spravil v obup, iz katerega se še dolgo ni pobrala.

Ko je Miha na gasilski veselici zadel avto, je bil presrečen. A le kratek čas. Med domačimi je dobitek povzročil nemalo zdrah. Miha je že čez pol leta avto prodal, pa še ni bilo miru.

Jolanda je bila presrečna, ko je končno odprla vrata svoje trgovinice z domačimi izdelki, prepričana, da jih bodo meščani radi kupovali. Pa jih niso. Iz nevoščljivosti, da ne bi ''obogatela'', so se njeni trgovini izogibali v velikem loku.

*

Skratka, hočem reči, da je v vsaki sreči tudi kakšna kapljica pelina. Sreče, o kakršni beremo v nekaterih romanih, v resničnem življenju težko najdemo. Nekoč sem o ženski, ki ji je bilo dano, napisala knjigo. Zanjo lahko rečem, da je edina, ki jih poznam- pa jih poznam veliko- ki so ji bile zvezde naklonjene, da ji bolj niso mogle biti.

*

Za konec današnjega razmišljanja pa bom povedala, kaj pa je zame sreča. Zame je sreča to, da se znamo pobrati, ko ser znajdemo na kolenih. Pa da tudi v slabih izkušnjah, ki nas doletijo, vidimo spodbudo, ki nas obogati z novimi izkušnjami.

*

Zame so tudi vse zgodbe, ki sem jih zapisala, zelo srečne. Več kot zelo srečne. Tisti, ki so mi jih povedali, so težke preizkušnje preživeli! Si morete misliti: preživeli so jih! To pomeni, da so imeli blazno srečo, saj so v sebi našli dovolj moči zato, da so se nesreči, ki jih je doletela- uprli!

Ne nazadnje sem imela tudi jaz srečo, da so o svojih izkušnjah želeli govoriti. Imam neskončno srečo, da v sebi najdem toliko energije, da ljudi, ki se želijo izpovedati, poslušam in si njihove zgodbe zapisujem. To, da me prsti – sem in tja- zelo bolijo zaradi artritisa, je postranskega pomena. Ni omembe vredno.

*

Verjemite, dragi moji: če naletite na človeka, ki v sebi nosi bolečo izkušnjo, mu prisluhnite. Veliko srečo boste imeli, da se boste lahko česa naučili iz izkušenj drugih. Ker s tem vam bo prihranjeno, da bi se morali učiti iz lastnih napak!

*

Ni sreča, da (rečeno v prispodobi) ves čas sije sonce, kar vas prikrajša za izkušnje! Sem in tja se moramo znajti na močnem dežju brez dežnika. Da se ob tem česa naučimo.

*

In tudi na zgodbe, ki jih najdete v knjigi, morate gledati kot na izkušnje, iz katerih se da marsičesa naučiti. In če se lahko česa naučimo, je to velika sreča.

Sreča tudi v tem smislu, da jo, če jo imamo, negujemo, spoštujemo in pazimo nanjo.

vir fotke


Zbirka knjig  OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, pomembno bogati tako imenovano ''citizen science''.

Naročite jih lahko na jutri2052@gmail.com



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

-
Slika
  Ravno sem lupila česen, s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:«Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,ampak tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem lahko bila predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel kot običajno prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Bral mu je levite in mu očital, da ni prav, ker namerava v obeh grešnih mestih uničiti
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več