hepihepi strupi

-

 




V minulih dneh, ko me je akutno bakterijsko vnetje očesa primoralo, da sem bolj kot ne počivala in obilo jamrala

😇, sem po dolgem času- ker je bila priložnost- poslušala tudi TV. Gledati je pač nisem mogla… ☹
V Preverjeno so ponovno govorili o sekti, imenovani ''Hepihepi''. Ženski glas je razlagal, kako je članica te sekte do kosti obrala nekega naivnega kmeta z Dolenjskega, ki ji je padel v roke.
Še včeraj sem o tem revežu, ki se je dal zapeljati prefriganki, veliko razmišljala. Kako je mogoče, da so imeli in še imajo razno-razne sekte ''hepihepi'' pri Slovencih takšen vpliv, takšno moč?
Kako je mogoče, da čisto trezni, običajni- vsaj na videz zdravorazumski posamezniki -pokleknejo pred njimi?
Premalo se zavedamo, da se na različne, t.i. duhovne terapije največkrat podajajo notranje zelo ranjeni ljudje. Spominjam se neke gospe, ki je nekoč delala v zdravstvu in je v času covida 19 po družabnih omrežjih širila ''strokovno mnenje'', da nam- ko se proti covidu cepimo – pod kožo vstavljajo čipe za lažje sledenje. Ko so ljudje, ki je niso poznali, brali, kaj piše, so nekateri pač verjeli ''stroki''... Redki so vedeli, da je imela hude osebne težave, ki jim sama ni bila kos...
Največkrat je, žal, tako, da se hitro najdejo prefriganci, ki tovrstne težave izkoriščajo tudi finančno. Še huje: na račun šibkih posameznikov, brez vesti tudi obogatijo.
Tudi sama imam zelo poučno izkušnjo. Zgodilo se je pred več kot 25 leti. V času, ko je sin zbolel za glioblastomom (tumor v možganih), je v kinu Šiška gostovala takrat zelo znana Kitajka Aiping Wang. Dvorana, v katero gre okoli 700 ljudi, je bila zmeraj nabito polna. Obisk njenih ''tretmajev'' ni bil poceni. S Tomažem sva prišla samo enkrat, predstavljajte si, koliko denarja so ji pustili tisti, ki so prišli zmeraj….Raje ne razmišljam, kakšno je bilo njihovo razočaranje, ko se je izvedelo, da je Slovence pošteno potegnila za nos.
Leta 2018 je neka gospa sestavljala svojo ''duhovno ekipo'', s katero bo pomagala ''ranljivim'' posameznikom. Prišla je k meni s prošnjo, če bi se tej ekipi pridružila. Lepo sva se poslovili že po prvih stavkih, ko mi je rekla, da bi ''moje ime privleklo potencialne stranke'' in bi zato dobila nekaj ''procentov''.
**
Veste, tisti, ki so močni, tisti, ki svoje težave znajo obvladovati sami, se na pot, ki vodi do šarlatanov, ne podajajo.
**
Zelo pereč problem, ki ga imamo Slovenci, pa je, ker ''hepihepi'' ni eden, ker jih je veliko, le krinke so drugačne. Vsaka vas ima kakšnega! Različni guruji, seveda, ne spodbujajo sledilcev z ''razmišljajte!'' oziroma ''pomagajte si tudi sami!'', oni želijo, da jih poslušajo in jim verjamejo!
Posamezniki, ki se znajdejo v ''breznu'', iz katerega ne vidijo izhoda, se kot rešilne slamice oklenejo celo kakšnega vedeževalca, ki jih s TV ekrana zmerja, a oni mu še zmeraj sledijo.... 🙁 Žal.
V bistvu se je v aktualnem svetu, v katerem živimo, težko znajti. Po eni strani nas vedno nove in nove turške in še kakšne nadaljevanke prepričujejo, da lahko izza vogala prijaše princ na belem konju, po drugi strani nas influencerke včasih vodijo tudi po nevarnih ''robovih''s sugestijami, da je, denimo, vitko telo tisto, ki prinaša srečo, a da to srečo dosežemo, moramo uživati različne prehrambne dodatke, ki jih one tržijo….
Ranljivi posamezniki, ki nimajo nobene opore ne med domačimi, ne med prijatelji, hitro podležejo ''hepihepi'' vplivu.
*
Spet bom ponovila to, kar govorim že leta in leta: ko bi se več pogovarjali, več slišali, ko bi se več sestajali na štiri oči, bi bilo marsikaj drugače.
Ljudje potrebujemo bližino, ne potrebujemo pa ''hepihepi'' strupov!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več