o pridnosti in o Sv. Miklavžu.

 

V času okoli sv. Miklavža se veliko govori o pridnosti. Ker menda dobri mož obišče le tiste, ki so bili jako pridni. Drži ali ne drži?

Danes je o pridnosti pisala tudi Vilma D. Zanimiva je bila misel, da pridnost v glavnem pomeni, da je nekdo takšen, kot si mi želimo.

''Pridni otroci'' so, morda se motim, morda ne, precej dolgočasni. Lahko bi tudi rekli, da so precej ''zdresirani''.

Otrok mora kdaj pa kdaj tudi trmariti, se upirati, razgrajati, sitnariti. Ker šele potem je to lahko čisto običajen otrok.

*

Seveda smo tudi odrasli pogosto deležni te besede: priden/pridna si!

Tudi jaz.

Če imam urejen vrt, pospravljeno stanovanje, če kako drugače zgledno skrbim zase in za druge- slišim, da sem pridna.

Kadar skuham ali spečem kaj dobrega, sem pridna na kubik! 😊

*

Seveda sem kar precej ''pridna'' tudi po izidu zadnje knjige ''Poglejte, moji ljudje prihajajo'' iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Bila sem pridna že prej, ko sem se na malo drugačen način upirala brezupu, ki je zajel ljudi po tistem, ko smo bili zaradi covida zaprti med štiri stene.

Čeprav sem se zaklela, da sem imela cirkusa, ki je- ne po moji krivdi- izbruhnil po tretji knjigi, vrh glave dovolj, sem požrla besedo. Zgodbe, ki smo si jih pripovedovali, so bile preveč zanimive, da bi vrgla puško v koruzo.

Pač – priden otrok!

Pridno sem zapisovala vse, kar sem slišala. Medtem ko so tudi bližnji uživali na morju, sem se dopustu pridno odpovedala. Na dveh stolih se pač ne da sedeti.

Najbolj šokantni meseci te pridnosti so sledili, ko so na mizo začeli prihajati stroški. V dveh letih se je izdaja knjige s približno enakim številom strani, skoraj podvojila.

Vmes sem pridno objavljala zgodbe tudi na FB. Marsikdo me je pohvalil, da resa zelo lepo skrbim za svoje FB – prijatelje.

Redki so bili dnevi, da ne bi česa objavila.

No, letos so me strički, imenovani ''FB-likvidatorji'' za teden dni zablokirali, ker sem grdo govorila o performansu, ki predstavlja skupino golih žensk, iz riti jim pa raste zelenjava. ''Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!'' Saj poznate ta pregovor? Kdor ni priden, mu jih naložijo po zadnji plati. Včasih so to storili fizično, danes pa z ukrepi. Kar je eno in isto.

Kar je knjiga ''Poglejte, moji ljudje prihajajo'' zunaj, se včasih sprašujem (Hvala Katarina Ambrož), pa je bila pridnost v času njenega nastajanja dovolj?

V njej so sila zanimive in pestre zgodbe, ima prečudovito naslovnico, ponujam jo po ugodni ceni.

Vsi, ki so jo že prebrali, pravijo, da je izvrstna. Zelo zanimiva, tudi zabavna, predvsem zaradi anekdot, ki jih je v knjigi kar nekaj. Oto Nemanič in še nekateri, hvala vam!

Pridno se trudim z različnimi akcijami, da bi bile knjige – kljub vsemu- cenovno dovolj ugodne, da bi jo lahko kupili vsi.

Morda sem res pridna, a kot ''trgovka'' padem na izpitu. Tudi sv. Miklavž je včeraj, ko sem mu o tem pripovedovala, sočutno zmajal z glavo.

''Drži, pridna nisi bila, vsaj dovolj ne, ''mi je hudomušno namignil, ''ampak rad te imam pa vseeno!''💖💖💖