NORO DOBRA NOVICA!

-

 



NORO DOBRA NOVICA!

Granny’s Sexual Life
Slovenia / France
Directors: Urška Djukić & Émilie Pigeard
Produced By: Studio Virc, Ikki Films, Ciclic Animation (residency)
Synopsis: Four old women reflect on their youth and how different the relationships between men and women were back then, merging into the single voice of grandmother Vera, who shares her story in detail. This reflection on the intimate life and status of Slovenian women in the first half of the 20th century is based on Milena Miklavcic’s book Don’t Play with Fire, Ass and Snakes.
Qualifying Wins: Tampere Film Festival – International Grand Prix, Go Short – Best European Short Animation
💥Granny's sexual life is nominated for EFA!!! #europeanfilmawards 🙏🙏🎉🎉🎉❤️❤️❤️




VEČ O NOMINACIJI


kratki film Babičino seksualno življenje je bil posnet po predlogi prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače.





o knjigi pa je pisateljica VIDA KOKALJ povedala tole:

Knjiga Ogenj riti in kače, niso za igrače me je pritegnila že s svojim nenavadnim naslovom, vsebina pa me je dobesedno pretresla.

Razkrivanje intime, kot so jo doživljali ljudje v časih, ko se o intimnih rečeh ni govorilo, čustev ne razkazovalo, še manj o čustvovanju razglabljalo, je pravo pionirsko delo.

Drug, nič manjši izziv knjige, je soočenje javnosti in vsakega posameznika z resničnim življenjem dedov in babic, ki ga v naših predstavah in tudi v literaturi tako radi romantiziramo.

Sprejeti te iskrene izpovedi o prvinskosti življenja pomeni brez predsodkov odpreti srce in poskušati razumeti.

Babice, hčere, vnukinje so kalejdoskop življenjskih usod, tako močnih in pretresljivih, da so besede, s katerimi so izpričane, skoraj odveč, kar same se razgrnejo pred nami. Vsaka beseda, stavek, izpovedana misel ima neizmerno moč.
Usode se prenašajo z babic na hčere, s hčera na njihove hčere, vse do današnjih dni. Ne napredek, ne blagostanje, ne socialna država ne morejo prekiniti tega toka.


Bi knjige želeli imeti tudi vi?
Po ugodni- jesensko obarvani ceni- jih lahko naročite na mailu

jutri2052@gmail.com

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več