na ''Dnevu odprtih vrat''
pred časom so se pri meni, na ''dnevu odprtih vrat'' hkrati znašli štirje, ki se med seboj niso poznali.
Gospod, ki se je s svojo gospo pripeljal z motorjem, se je odločil, da bo- četudi nismo bili sami- kar vsem povedal svojo življenjsko zgodbo.
Pa jo je res. Več kot eno uro smo bili tiho kot miške in ga samo poslušali.
Ko je končal, je nekdo vzkliknil: ''Tega, kar ste povedali, ne verjamem! Ne poznam nikogar, ki bi se mu zgodilo kaj podobnega!''
Malo je počakal, potrem pa mu je odgovoril: 'Glede na vaše besede, se bojim, da poznate zelo malo ljudi. Pa še tiste, ki jih, jih poznate zelo površno.''
Pogovor je potem krenil v čisto drugo smer, kot smo se sprva nadejali.
Motoristovo zgodbo smo za nekaj časa pustili ob strani.
Začeli smo se pogovarjati o izkušnjah. O tem, kako nam zgodbe drugih pomagajo, da si o življenju nasploh širimo obzorje.
Dva človeka, četudi izhajata iz istega okolja, s približno enako vzgojo, enakimi pogoji za življenje, si ne delita enake usode! Največjo krivico storimo, če se poistovetimo s prvim, drugemu pa zabrusimo, da se laže.
Ljudje na splošno neradi govorijo o sebi. Nočejo slišati, da jim poslušalci rečejo: 'Ne nakladaj!'' ''To si si izmislil!''. ''Vem da se podobne reči ne dogajajo!''
Slovenci se med seboj zelo dobro poznamo tudi zato, ker nas je malo. O sebi molčimo, ker se bojimo, kaj bodo pa ''drugi rekli''.
Pogosto je strah upravičen.
Ti - ''drugi'', ki živijo v ''mehurčkih udobja'', nimajo ne želje ne potrebe, da bi razumeli, prisluhnili. Tudi če bi, bi nekje v sredi pripovedi naveličano zinili: 'Izmišljuješ si!''
Motoristova osebna tragedija ima korenine v enem od povojnih morišč. Njegovega očeta so- kot siroto- vzgajali sovaščani. Malo pri eni hiši, malo pri drugi.
Sam, ob pomoči svoje trme, se je naučil branja in pisanja. Leta 1963 je pobegnil čez mejo, v Nemčijo. Kljub nezadostni izobrazbi je postal zelo cenjen in tudi zelo pomemben. Poročil se je precej pozno. Ženo in edinega sina je neizmerno ljubil. Žal je prehitro umrl, tako da ni mogel na pot ter raziskati, kje ležijo posmrtni ostanki njegovih staršev.
Sin, ki ni obremenjen z našo polpreteklo zgodovino, se trudi, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal očetu vsaj v pietetnem smislu.
Bolj, kot on, se trudi razumeti našo preteklost njegova žena- antropologinja, V. Nemka po rodu. Slabo ji uspeva.
Z moževo pomočjo prebira mojo prvo knjigo Ogenj Rit Kače.
Enkrat pa drugič me pokličeta, ker želi izvedeti podrobnosti, ki se mi, očitno, niso zdele pomembne, pa jih nisem zapisala. Gospa ne razume, zakaj je Slovencem vseeno, da ležijo človeške kosti vse križem. ''To je barbarsko!'' pravi.
Kaj hočem reči?
Predvsem to, da se vse življenje učimo. Več, kot poslušamo in se pogovarjamo, več vemo o življenju.
Tisto- iz prve roke- je po navadi drugačno, kot ga vidimo na TV ekranih- skozi filmske upodobitve.
S poslušanjem si pridobimo izkušnje, modrosti.
Lažje ločimo, kaj je prav in kaj ni.
Izostri se naš odnos do vrednot- tudi tistih, ki že tonejo v pozabo.
Komentarji
Objavite komentar