na ''Dnevu odprtih vrat''

-





pred časom so se pri meni, na ''dnevu odprtih vrat'' hkrati znašli štirje, ki se med seboj niso poznali.

Gospod, ki se je s svojo gospo pripeljal z motorjem, se je odločil, da bo- četudi nismo bili sami- kar vsem povedal svojo življenjsko zgodbo.
Pa jo je res. Več kot eno uro smo bili tiho kot miške in ga samo poslušali.
Ko je končal, je nekdo vzkliknil: ''Tega, kar ste povedali, ne verjamem! Ne poznam nikogar, ki bi se mu zgodilo kaj podobnega!''
Motorist se ni dosti razburjal. Kakšen drug na njegovem mestu bi bil celo užaljen.
Malo je počakal, potrem pa mu je odgovoril: 'Glede na vaše besede, se bojim, da poznate zelo malo ljudi. Pa še tiste, ki jih, jih poznate zelo površno.''
Pogovor je potem krenil v čisto drugo smer, kot smo se sprva nadejali.
Motoristovo zgodbo smo za nekaj časa pustili ob strani.
Začeli smo se pogovarjati o izkušnjah. O tem, kako nam zgodbe drugih pomagajo, da si o življenju nasploh širimo obzorje.
Dva človeka, četudi izhajata iz istega okolja, s približno enako vzgojo, enakimi pogoji za življenje, si ne delita enake usode! Največjo krivico storimo, če se poistovetimo s prvim, drugemu pa zabrusimo, da se laže.
Ljudje na splošno neradi govorijo o sebi. Nočejo slišati, da jim poslušalci rečejo: 'Ne nakladaj!'' ''To si si izmislil!''. ''Vem da se podobne reči ne dogajajo!''
Slovenci se med seboj zelo dobro poznamo tudi zato, ker nas je malo. O sebi molčimo, ker se bojimo, kaj bodo pa ''drugi rekli''.
Pogosto je strah upravičen.
Ti - ''drugi'', ki živijo v ''mehurčkih udobja'', nimajo ne želje ne potrebe, da bi razumeli, prisluhnili. Tudi če bi, bi nekje v sredi pripovedi naveličano zinili: 'Izmišljuješ si!''
Motoristova osebna tragedija ima korenine v enem od povojnih morišč. Njegovega očeta so- kot siroto- vzgajali sovaščani. Malo pri eni hiši, malo pri drugi.
Sam, ob pomoči svoje trme, se je naučil branja in pisanja. Leta 1963 je pobegnil čez mejo, v Nemčijo. Kljub nezadostni izobrazbi je postal zelo cenjen in tudi zelo pomemben. Poročil se je precej pozno. Ženo in edinega sina je neizmerno ljubil. Žal je prehitro umrl, tako da ni mogel na pot ter raziskati, kje ležijo posmrtni ostanki njegovih staršev.
Sin, ki ni obremenjen z našo polpreteklo zgodovino, se trudi, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal očetu vsaj v pietetnem smislu.
Bolj, kot on, se trudi razumeti našo preteklost njegova žena- antropologinja, V. Nemka po rodu. Slabo ji uspeva.
Z moževo pomočjo prebira mojo prvo knjigo Ogenj Rit Kače.
Enkrat pa drugič me pokličeta, ker želi izvedeti podrobnosti, ki se mi, očitno, niso zdele pomembne, pa jih nisem zapisala. Gospa ne razume, zakaj je Slovencem vseeno, da ležijo človeške kosti vse križem. ''To je barbarsko!'' pravi.
Kaj hočem reči?
Predvsem to, da se vse življenje učimo. Več, kot poslušamo in se pogovarjamo, več vemo o življenju.
Tisto- iz prve roke- je po navadi drugačno, kot ga vidimo na TV ekranih- skozi filmske upodobitve.
S poslušanjem si pridobimo izkušnje, modrosti.
Lažje ločimo, kaj je prav in kaj ni.
Izostri se naš odnos do vrednot- tudi tistih, ki že tonejo v pozabo.
Morda je slika naslednjega: drevo in narava

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več