-




 RESNIČNI DROBEC IZ ŽIVLJENJA NEKE ČISTO OBIČAJNE ŽENSKE, ROJENE OKOLI LETA 1960.

"Ko sem končala osemletko, sem šla takoj v službo. Da bi se šla kaj učit ali v šolo? Ni bilo misliti! Težki časi so bili. Še svojih oblačil nisem imela. Nosila sem jih od mame. S prvo plačo sem si kupila nekaj oblek in tudi plašč, da sem bila saj za med ljudi. Eno dolgo leto sem dajala denar na stran, da sem lahko kupila kolo. Ko smo se vselili v novo hišo, sem vzela posojilo, da sem si kupila omaro in kavč.
Nikoli nisem smela nikamor, če sem pa že šla, sem morala biti ob osmih zvečer doma. Prvič sem šla na morje, ko sem bila stara 19 let. Tovarna je imela v Novigradu počitniške hišice. S seboj sem vzela teto, da sem lahko šla za en teden.
Naj povem, da sem se že po nekaj mesecih priučila za tkalko. Delala sem samo jutranjo izmeno. Ko sem bila že samostojna, sem šla v pravo tkalnico. Tam sem imela štiri stroje, pa normo. Delala sem na dve izmeni. Spominjam se različnih ''karo vzorcev'', ki smo jih tkali. Z osemnajstimi leti so me prestavili v avtomatsko tkalnico. Tam sam skrbela za dvanajst strojev pa na tri izmene sem delala. Bilo je kar naporno, ko sem se privadila je bilo bolje.
Pa takrat ni bilo prostih sobot. Po nočni izmeni se je teden končal v nedeljo zjutraj, nadaljeval pa se je v ponedeljek popoldne. Poleti, ko sem šla iz nočne, me je za cesto že čakala soseda, da sem ji šla na njivo kaj pomagat, namesto spat. Bilo je zelo naporno. Saj mi je plačala, pa bi vseeno raje šla spat...."
(Odlomek je iz življenjepisa, ki ga urejam, namenjen pa potomcem avtorice, da bodo bolje razumeli čase, v katerih je živela mama, oziroma babica)
Fotka je simbolična



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več