RESNIČNI DROBEC IZ ŽIVLJENJA NEKE ČISTO OBIČAJNE ŽENSKE, ROJENE OKOLI LETA 1960.
"Ko sem končala osemletko, sem šla takoj v službo. Da bi se šla kaj učit ali v šolo? Ni bilo misliti! Težki časi so bili. Še svojih oblačil nisem imela. Nosila sem jih od mame. S prvo plačo sem si kupila nekaj oblek in tudi plašč, da sem bila saj za med ljudi. Eno dolgo leto sem dajala denar na stran, da sem lahko kupila kolo. Ko smo se vselili v novo hišo, sem vzela posojilo, da sem si kupila omaro in kavč.
Nikoli nisem smela nikamor, če sem pa že šla, sem morala biti ob osmih zvečer doma. Prvič sem šla na morje, ko sem bila stara 19 let. Tovarna je imela v Novigradu počitniške hišice. S seboj sem vzela teto, da sem lahko šla za en teden.
Naj povem, da sem se že po nekaj mesecih priučila za tkalko. Delala sem samo jutranjo izmeno. Ko sem bila že samostojna, sem šla v pravo tkalnico. Tam sem imela štiri stroje, pa normo. Delala sem na dve izmeni. Spominjam se različnih ''karo vzorcev'', ki smo jih tkali. Z osemnajstimi leti so me prestavili v avtomatsko tkalnico. Tam sam skrbela za dvanajst strojev pa na tri izmene sem delala. Bilo je kar naporno, ko sem se privadila je bilo bolje.
Pa takrat ni bilo prostih sobot. Po nočni izmeni se je teden končal v nedeljo zjutraj, nadaljeval pa se je v ponedeljek popoldne. Poleti, ko sem šla iz nočne, me je za cesto že čakala soseda, da sem ji šla na njivo kaj pomagat, namesto spat. Bilo je zelo naporno. Saj mi je plačala, pa bi vseeno raje šla spat...."
(Odlomek je iz življenjepisa, ki ga urejam, namenjen pa potomcem avtorice, da bodo bolje razumeli čase, v katerih je živela mama, oziroma babica)
Fotka je simbolična
Komentarji
Objavite komentar