Romeo in Julija iz Metlike

-

 


fotka-vir


"Romeo" je bil doma v Ponikvah pri Trebnjem, "Julija" pa je bila moja teta iz Lokvice. Zgodba sega v čas pred drugo svetovno vojno. Večina porok se je takrat zgodila po dogovoru staršev ali pa mešetarjev. Malka in France pa sta bila mlada in zaljubljena do ušes in še več. Na kraj pameti jima ni prišlo, da bi upoštevala karkoli drugega kot svoji srci.

Potem je Malka zanosila. Starši niso nasprotovali, želeli so le, da pride čim prej do poroke. S Francem sta se dogovorila, da pride Malka v Ponikve, da se pogovorita še z njegovo mamo. Prišla je z vlakom nekoliko prej, preden je Franc prišel iz službe. Mama jo je lepo sprejela. Ko pa je opazila, da je noseča, je prebledela. Iz hiše se je zaslišalo histerično vreščanje in  zmerjanje.

Malka je opotekaje stekla na železniško postajo in sedla na vlak za Metliko. Šele takrat se je začela tresti in solze so ji zalivale oči. Nasproti nje je sedela nuna, ki se ji je Malka zasmilila. Poskušala jo je potolažiti. Le s težavo jo je prepričala, da ji je povedala, kaj se je zgodilo. Po kratkem premisleku pa ji nuna reče:"V Metliki greva obe dol z vlaka. Ti pojdi domov, vzemi najnujnejšo obleko in perilo. Pojdi z menoj v Beograd. Dokler ti ne najdem stanovanja in službe, boš lahko pri meni. Ne boj se, vse se bo uredilo.''

Malka jo je ubogala.

 France pa se je vrnil iz službe. Bil je zelo začuden, ker je bila mama sama. ''Kje je Malka?'' jo je spraševal. Dolgo mu ni hotela povedati…

Ni počakal na njeno pridigo, peš se je odpravil na Lokvico. Malke pa ni več našel doma. Mislil je, da mu bo počilo srce od žalosti.

Vrnil se je domov in prosil mamo za nekaj denarja, da bo šel za ljubljenim dekletom v Beograd. Nič ni dobil.

Oblekel se je, spravil v nahrbtnik najnujnejše in krenil po "štreki" proti Beogradu.

Peš.

Med potjo je kmetom okopaval krompir, kosil jim je travo, kar so ga prosili, jim je pomagal, da je dobil hrano.

Nekaj več kot tri mesece je trajala pot. V Beograd je prišel na železniško postajo, ko se je že mračilo. Iskal je prenočišče. Naletel je na obzidje, podobno grajskemu. Na dvorišču pa sta se pogovarjali dve nuni. Prosil ju je za pomoč. Povedal jima je tudi, kaj ga je prignalo v to mesto. Sredi pogovora pa nekdo čez okno drugega nadstropja zakriči: "France! Kaj si to ti?"

Bila je Malka! Kakšno naključje in nepopisna sreča! Stekla sta si v objem. Od tistega trenutka naprej se nista nikoli več ločila.

Bila sta že stara in ljubeča, a ko si ju pogledal v oči, si v njih videl eno samo ljubezen in eno samo predanost. France je ni nikoli poklical drugače kakor "moja Malčika".

   Oto Nemanič





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več