Romeo in Julija iz Metlike

-

 


fotka-vir


"Romeo" je bil doma v Ponikvah pri Trebnjem, "Julija" pa je bila moja teta iz Lokvice. Zgodba sega v čas pred drugo svetovno vojno. Večina porok se je takrat zgodila po dogovoru staršev ali pa mešetarjev. Malka in France pa sta bila mlada in zaljubljena do ušes in še več. Na kraj pameti jima ni prišlo, da bi upoštevala karkoli drugega kot svoji srci.

Potem je Malka zanosila. Starši niso nasprotovali, želeli so le, da pride čim prej do poroke. S Francem sta se dogovorila, da pride Malka v Ponikve, da se pogovorita še z njegovo mamo. Prišla je z vlakom nekoliko prej, preden je Franc prišel iz službe. Mama jo je lepo sprejela. Ko pa je opazila, da je noseča, je prebledela. Iz hiše se je zaslišalo histerično vreščanje in  zmerjanje.

Malka je opotekaje stekla na železniško postajo in sedla na vlak za Metliko. Šele takrat se je začela tresti in solze so ji zalivale oči. Nasproti nje je sedela nuna, ki se ji je Malka zasmilila. Poskušala jo je potolažiti. Le s težavo jo je prepričala, da ji je povedala, kaj se je zgodilo. Po kratkem premisleku pa ji nuna reče:"V Metliki greva obe dol z vlaka. Ti pojdi domov, vzemi najnujnejšo obleko in perilo. Pojdi z menoj v Beograd. Dokler ti ne najdem stanovanja in službe, boš lahko pri meni. Ne boj se, vse se bo uredilo.''

Malka jo je ubogala.

 France pa se je vrnil iz službe. Bil je zelo začuden, ker je bila mama sama. ''Kje je Malka?'' jo je spraševal. Dolgo mu ni hotela povedati…

Ni počakal na njeno pridigo, peš se je odpravil na Lokvico. Malke pa ni več našel doma. Mislil je, da mu bo počilo srce od žalosti.

Vrnil se je domov in prosil mamo za nekaj denarja, da bo šel za ljubljenim dekletom v Beograd. Nič ni dobil.

Oblekel se je, spravil v nahrbtnik najnujnejše in krenil po "štreki" proti Beogradu.

Peš.

Med potjo je kmetom okopaval krompir, kosil jim je travo, kar so ga prosili, jim je pomagal, da je dobil hrano.

Nekaj več kot tri mesece je trajala pot. V Beograd je prišel na železniško postajo, ko se je že mračilo. Iskal je prenočišče. Naletel je na obzidje, podobno grajskemu. Na dvorišču pa sta se pogovarjali dve nuni. Prosil ju je za pomoč. Povedal jima je tudi, kaj ga je prignalo v to mesto. Sredi pogovora pa nekdo čez okno drugega nadstropja zakriči: "France! Kaj si to ti?"

Bila je Malka! Kakšno naključje in nepopisna sreča! Stekla sta si v objem. Od tistega trenutka naprej se nista nikoli več ločila.

Bila sta že stara in ljubeča, a ko si ju pogledal v oči, si v njih videl eno samo ljubezen in eno samo predanost. France je ni nikoli poklical drugače kakor "moja Malčika".

   Oto Nemanič





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

-
Slika
  Ravno sem lupila česen, s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:«Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,ampak tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem lahko bila predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel kot običajno prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Bral mu je levite in mu očital, da ni prav, ker namerava v obeh grešnih mestih uničiti
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več