Najprej anekdota, potem še zgodba

*

Nekoč, v poznem dopoldanskem času, se je pri meni oglasila razigrana družba. Beseda je dala besedo, k dobremu razpoloženju je pripomogla tudi viljamovka (hvala Marija Prosenik zanjo ). Kmalu se ena od prisotnih, pisateljica, opogumi in mi reče: 'Če bi to, kar napišete vi, gospa Miklavčičeva, izdala jaz - pod svojim imenom- bi bile knjige bestselerji!''

No, in potem smo se- do konca obiska- pogovarjali predvsem o tem, kako pomembno je, kdo je tisti, ki kaj reče (naredi)....

*

Danes vam ponujam v branje eno od zgodb iz KUHARSKIH PRISMODARIJ.

Zraven sem pustila še recept. Morda bo komu prav prišel.

In - mimogrede- vsaka zgodbica ima dodan recept, v knjigi jih je 39.

*

Pri razbojnikih

Sijalo je sonce, na nebu so se podili beli kosmičasti oblaki, gozd pa je vabil kot še nikoli.

Mali se je že od zgodnjega jutra kujal, sitnaril in počel kup neumnosti, zaradi katerih me je bolela glava. Zdelo se mi je, da se nenehno ponavljam: »Mali, tega ne smeš, pusti to pri miru, pridi sem, pazi, razbil boš skodelico …!«

»Ne zdržim več!« je malo po deseti odločno vzkliknil.

»Vpisal se bom med razbojnike. Tam bom lahko počel, kar bom želel!«

»Prav. Če se ti zdi, da ti bo pri njih lepše, lahko kar greš!«

Gledala sem za njim, ko je stekel proti gozdu, kjer so živeli razbojniki.

Dolgo je hodil. Spotikal se je ob korenine in vresje, ko je iskal pravo pot. Noge so ga bolele in v želodcu mu je pošteno krulilo. Naposled je pred seboj zagledal kočo. Iz dimnika se je sukal dim.

»Razbojniki so doma!« je vzkliknil Mali že pošteno utrujen.

Potrkal je na vrata in vstopil. Vseh dvanajst razbojnikov je sedelo za mizo. Bili so ravno sredi kosila in ni jim bilo všeč, da jih kdo moti.

»Kaj hočeš?« so jezno zamrmrali s polnimi usti.

»Razbojnik bi rad postal. Točno tak, kot ste vi.«

Razbojniki so odložili žlice na mizo in ga začudeno vprašali:

»Od kod takšna želja, fantič?«

Deček je zamahnil z roko od nestrpnosti.

»Če bom razbojnik, mi ne bo več treba ubogati in hoditi v vrtec. Za to gre!«

»A tako?« so dejali možje in se nervozno čohali po skuštranih bradah.

»Vidiš tisto kamenje?« se oglasi eden izmed njih.

Mali je hitro pokimal. Imel je suha usta in noge so se mu tresle od strahu.

»Do večera ga moraš prenesti na drugi breg. Niti eden ne sme manjkati.«

Potem so vstali od mize, pospravili za seboj in ga pustili samega. Z očmi je požiral kruh, ki je ostal, toda ni si upal reči, da je lačen. Hitro se je lotil dela. Kamenje je prenašal že ves popoldan, toda kup se ni kaj prida zmanjšal. Vse ga je že bolelo. Od lakote se mu je meglilo pred očmi. Toda ni odnehal.

»Mogoče se mi pa vendarle posreči, da me sprejmejo v svoje vrste!«

Sonce se je dotaknilo vrhov smrek in temne sence so se začele plaziti med debli, ko se je še zmeraj učil za razbojnika. Bil je že tako utrujen, da ga je kdaj pa kdaj prešinila pregrešna misel, kako lepo bi bilo sedeti doma za mizo in uživati ob večerji. Že se je mislil usesti in si odpočiti, ko je na obronku zagledal razbojnike, ki so se vračali. Niso bili zadovoljni z njegovim delom.

»Kakšna lenoba si,« so ga kritizirali.

»Kup se je zmanjšal le za kamen ali dva!«

Deček je hotel protestirati, toda zadnji hip se je ugriznil v jezik.

»Slab razbojnik boš,« je rekel največji, ki je bil najbrž razbojniški poglavar.

»Niti večerje si nisi zaslužil,» se je oglasil drugi.

Mali si je vse manj želel postati razbojnik. Z rokavom si je obrisal solze, ki so mu začele polzeti po licu. »Kar šel bom,« je zaklical, se obrnil in jo ucvrl po bregu navzdol.

Razbojniki so gledali za njim, se krohotali in se tolkli po kolenih.

Ves upehan je planil skozi vrata in se stisnil v moj objem.

»Kar sami naj nosijo tisto kamenje, če hočejo,« je jecljal med hlipanjem.

Nemudoma se je usedel za mizo k mlečni kaši, sladkani z javorjevim sirupom. Četudi nisem čisto razumela, kaj mi je pripovedoval, sem kimala: »Bo že držalo, če ti tako praviš, Mali!«

Ajdina kremna juha

Ljubčki moji, ne, ne ustrašite se in ne zavijajte z očmi! Skuhati Ajdino kremno juho iz bučk je mačji kašelj. Če, seveda, imate pri roki:

večjo bučko

2 krompirja

čebulo

peteršilj

baziliko

česen

sol

smetano

žlico masla

Medtem ko se čebula praži na maslu, narežite olupljene bučke in krompir na kocke in jih stresite v posodo. Zalijte z vodo in vse skupaj kuhajte 20 minut. Tik pred koncem dodajte še drobno sesekljana zelišča in česen. Dobro pretlačite s paličnim mešalnikom, da nastane kremna juha. Vmešajte žlico smetane. Ker slutim, da ste mičkeno podobni naši Šefici, lahko dodaste kroglice, in to polno pest!

Pa lepo prosim: ne coprajte brez babice!

Knjigo lahko kupite.

10 evrov.

5Marjan Fajfar, Francka Kavar in 3 druge osebe