drobne nizkotnosti
drobne nizkotnosti
Verodostojnost neke novice, dogodka, pojava, zgodbe….največkrat
ocenjujemo skozi lastno znanje, izkušnje.
Pogosto pa se tudi dogaja, da si o nekom ali o nečem
ustvarimo mnenje, ki ga ne spremenimo niti tedaj, ko se izkaže, da smo se
motili.
*
Ko včasih objavim zgodbo, ki ni čisto vsakdanja, pogosto
opažam, da je največ komentarjev v stilu: "Tega pa ne verjamem! Česa podobnega
še nisem videl, slišal, doživel, zato napisano (povedano) ne more biti resnično!«
Včasih so takšna zanikanja najbolj boleča za tistega, ki je
lahko predtem vrsto let zbiral pogum, da je spregovoril.
*
Spominjam se neke zelo pretresljive zgodbe z nekega
literarnega večera. Šofer šolskega avtobusa je tri deklice, ki so se peljale do
zadnje postaje, vrsto let spolno izrabljal. Ena od deklic, ki je bila v prvih
petih razredih celo odličnjakinja, je zaradi grozljivih izkušenj ''zdrsnila''
na enice in dvojke''. Vsi so se zgražali, prepričani, da je zaradi pubertete
postala lena. Ko je nekoč, v trenutku velikanske stiske, povedala domačim, kaj
jo muči, jo je oče grozljivo pretepel, češ da se laže. Pri enaindvajsetih je naredila samomor.
Dotični šofer je bil v kraju zelo cenjen in spoštovan. Ker se
je veliko osebno angažiral, da je vas dobila cesto, telefonsko napeljavo in še
kaj, so mu podelili več občinskih priznanj. Šele na stara leta, ko ga je
dohitela lastna vest, je sinu zaupal, kaj je počel, ko je prevažal otroke. Žal
njegova izpoved ene od žrtev ni več obudila od mrtvih.
*
Tjaša je pripovedovala, da jo je jecljanje spremljalo vse do
srednje šole. Sošolci so se iz nje norčevali, zlobnih opazk niso ustavili niti
učitelji. Še več: nekateri od njih so se iz Tjaše še sami norčevali. Ko se je
iz domačega okolja preselila na srednjo šolo v Ljubljano, kjer so jo sprejeli
kot Tjašo in ne kot deklico, ki ji je ves čas nerodno, je jecljanje čez noč
izginilo.
»Bila sem ravno na viziti, ko me pokličejo, naj se nemudoma
zglasim v sprejemni ambulanti. Pripeljali so neko žensko iz moje vasi. Že ko
sem zaslišala njen priimek, se mi je zazdelo, kot bi me nekdo z vso močjo sunil
v želodec. Bila je mama ene od sošolk, ki mi je naredila veliko hudega. Na
hitro sem jo pregledala, nisem si upala odpreti ust, ker sem se bala, da bom
spet jecljala,« je še dodala Tjaša.
*
Gorazdov oče je bil alkoholik, nasilnež, tudi po značaju ni
bil kaj prida. Ljudje so se ga bali. Gorazd še sam ne ve, kako mu je uspelo, da
se je skozi srednjo šolo rešil očetovega vpliva in mamine ponižnosti, ki je
družinsko nasilje vdano prenašala. Z veliko odpovedovanji je leta 2011
doštudiral, po spletu več kot srečnih naključij mu je uspelo, da je odšel na podiplomski
študij na Nizozemsko. Tam je spoznal dekle iz Irske, poročila sta se, danes
imata dveletno hčerko.
»Zaradi dela, ki ga opravljam, me cenijo v okolju, kjer sem,«
pove, »le ko pridem domov, tam pa name še zmeraj gledajo kot na sina največjega
vaškega pijančka in ničvredneža. Lahko bi gore premikal, pa se njihovo mnenje
ne bi spremenilo.«
*
Komentarji
Objavite komentar