Imej rad ljudi in ti bo dobro šlo

 

Raula iz daljne Gvineje-Bissau je v Slovenijo zvabil njegov brat, ki je tukaj študiral arhitekturo.

 

Pridi v Slovenijo, mu je dejal brat Albino, ki je v Sloveniji gulil klopi na fakulteti za arhitekturo. In je prišel. Sprva mu je bolj dišal študij psihologije, vendar je pozneje šel po bratovi poti, ki je bila že znana in utečena. Slovenščine se je učil šest mesecev. Več ni bilo časa, saj je moral opraviti še sprejemni izpit na arhitekturi.

“Zelo zgodaj sem spoznal, da Slovenci znate ceniti tiste, ki se trudijo osvojiti  jezik. Prav tako sem okusil vašo zaprtost. Na začetku se mi je zdelo smešno, kako svojo lastnino zaznamujete s količki. Pri nas doma tega ni bilo, kajti že od nekdaj je veljalo, da ga ni boljšega prijatelja kot sosed.”

Raul ima močan čut za sočloveka. Hitro zna navezati stike, dobro se znajde med ljudmi in če se mu zazdi, da komu njegova prisotnost ni všeč, se raje umakne.

Ko je  spoznal Andrejo iz Goropek, se mu še sanjalo ni, kam ga bo zapeljala ljubezen.

“Nikoli nisem postavljal bogastva na prvo mesto. Že od nekdaj mi največ pomeni človekova duša. Ko spoznam, da z nekom občutim podobno, sem srečen. Na začetku najinega prijateljstva, so bile zame Goropeke prav tako daleč stran od Ljubljane kot  Gorica, Novo mesto ali Tolmin. Saj Andreja ni bilo edino dekle, ki sem jo srečal. Toda bila je nekaj posebnega, zato sva dopustila, da je ljubezen dobila krila. Začutila sva, da sodiva skupaj,“ razlaga, medtem ko z budnim očesom spremlja plezalske spretnosti sina  Rubena.

Ni se ustrašil zavitih, ozkih, hribovskih cest, ki vodijo do Žirov. Vendar je kmalu ugotovil, da je iz Žirov do vrha  Goropeškega griča in  malo naprej, še dolga pot.

Kraje, bogu za hrbtom je sprejel tako kot sprejema vse, kar mu prinese življenje: mirno in z odprtimi rokami. Pri tem rad doda, da so Gvinejci veliko bolj temperamentni. Vendar pri drugih stvareh in na drugačen način. Ne morejo brez družbe, zato jo zmeraj iščejo in se ne ozirajo na to, kje kdo živi, glavno, da srca podobno utripajo.

„Pri tem pa moraš zmeraj vedeti, kam greš  in kaj hočeš, ne pozabi dodati življenjske modrosti.

Njegov oče je bil zdravnik in ker se v Gvineji Bissau čuti kronično pomanjkanje tega kadra, je bil ves čas zelo zaposlen. Mama je znala prisluhniti tudi domačim zdravilcem, saj je bila zelo odprtega duha. Ima še štiri brate in sestro. Trije živijo na Portugalskem, le eden je ostal doma.

„Oče je bil doma le ob nedeljah, če slučajno ni bil dežuren. Pri nas nikoli nismo zaklepali vrat. Če je kdo zbolel, so rekli ljudje, pojdimo k gospodu Ferreiru, ta bo pomagal. Oče je upal, da bo kdo od naju z bratom, ki sva zdaj arhitekta, šel po njegovi poti, toda želja se mu ni uresničila,“ se spominja Raul in v njegovem glasu je zaznati veliko topline in ljubezni do staršev.

Raulove korenine po materini strani izvirajo iz Kitajske, očetove segajo tja do Portugalske.

»Med nami je to samo po sebi umevno, da si pomagamo, » reče.

Preden je šel v svet, mu je mama položila v srce: »Prilagajaj se Raul.«
Svoje fante je naučila kuhanja in osnov, kako poskrbeti zase predvsem zato, da ne bi bili nikomur v breme.

Starši so pri vseh otrocih tudi vztrajali, da so dosegli vsaj splošno izobrazbo. Kljub temu so fantje  z navdušenjem in s strastjo igrali tudi nogomet. Eden od bratov  je igral celo pri portugalski Benfici. Vendar je že po kratkem času ugotovil, da si ne želi celo življenje le brcati žogo, zato se je raje posvetil študiju.

Raul je imel zelo lepo otroštvo. Oče jih je učil, da si morajo med seboj pomagati.

„Od svojih bratov sem se še pred vstopom v šolo naučil marsičesa. Nekoč sem zgodaj vstal in se odtihotapil iz hiše. Pred šolo sem zagledal velikega črnega psa, ki sem se ga zelo ustrašil. Obrnil sem se in stekel domov, kakor hitro se je dalo. Ko me je mama zagledala, se je zasmejala in mi rekla, da bom goden za šolo šele tedaj, ko se ne bom več bal.“

 Bilo je še veliko drugih iger, čeprav so se  z nogometom že rodili. Če so le imeli čas, so brcali žogo in se podili z drugimi otroki z ulice .

Tudi svoja otroka uči raznih preprostih, a zelo zabavnih iger, naprimer s kamenčki.  Nikoli ni opazil, da bi mu bil kdo nevoščljiv, če je v šoli nizal uspehe. Celo več: trdi, da med Gvinejci besede nevoščljivost sploh ne poznajo.

„Če smo bili poredni, nas je mama za kazen zaprla v sobo. Vedeli smo, da nam ne bo dovolila iti na igrišče. Vendar se je to zgodilo zelo redkokdaj.“

Nikoli ne živijo hitro. Pred prihodom v Slovenijo je imel zanj čas povsem druge dimenzije.

Izhaja iz krščanskega okolja, čeprav izven večjih mest še zmeraj prevladujejo animisti, ki verujejo v naravo in predmete. Gvineja ni muslimanska, vendar se vedno bolj kažejo vplivi sosednjih muslimanskih držav,  kar povzroča nekatere konflikte.

Raul se zanese na svojo intuicijo. Denar mu nikoli ni bil na prvem mestu. Zmeraj le človek, njegova čustva, razmišljanja in odnos do drugih. Meni, da moramo imeti svoje dostojanstvo.

Po poklicu je arhitekt in v službo se iz Žirov vsak dan vozi na Bled. V prostem času se posveča otrokoma, Emi in Rubenu ter igranju nogometa. Zelo rad spremlja šport tudi po televiziji.

Vreme je edino, ki ga moti. Na sneg se ne more navaditi. Zasnežene ceste ostajajo tisto čudo, ki mu zablokirajo čute in pogled  na snežinke ga ohromi. Počuti se utesnjenega in ne razume Andrejinega brata, ki komaj čakajo na zasnežene planjave.

Z ženo Andrejo sta se spoznala v študentskem naselju. Afriški študentje so prirejali afro večere, ki so Andrejo zaradi drugačnosti zmeraj privlačili. Raul je rad opazoval ljudi in Andrejina spontanost mu je takoj  padla v oči.

Toda od časa do časa si je, kljub družini in novim prijateljem, vseeno zaželel, da bi odšel domov, kajti pogrešal je prijatelje, domače.

Danes  se trudi biti dober družinski človek. Zaveda se  odgovornosti ne samo zase, tudi za otroka, ki sta njegovo največje veselje. Emo in Rubena uči portugalsko, saj je Raulova družina zelo velika, raztresena po vsem svetu. Nekoč jo bosta verjetno želela spoznati.

 

Na čas Božiča ga vežejo lepi spomini.

„Pri nas je ulica praznovala skupaj. Tako je bilo že od nekdaj. Takrat smo na mizo postavili tradicionalno jed iz posušene in nasoljene ribe polenovke – bakalar s  čičerko. Polenovko smo prej namočili v vodi, nato smo jo postregli še  z zelenjavo. Manjkal ni niti sladki kolač, za katerega pa ne vem slovenskega imena. Zmeraj smo poskrbeli za revne, da so prišli do božičnih dobrot. Z njimi, od kar pomnim, delijo dobro in slabo. Obred v cerkvi je podoben našemu. Le zunaj, na cesti, je veliko bolj živahno, saj igra veliko lokalnih skupin, na nekakšnih »tamtamih«. Povsod pa v tem času velja misel: Naj bo Božič poln miru in ljubezni tudi za vas!«