Njegova zgodba

 

Januševcev Leopold (1930):

’‘Če povem po resnici, o starih časih zelo nerad govorim. Po navadi mi rečejo, naj si ne izmišljujem, ali pa mi očitajo, da sem dolgočasen. A če že vztrajate, bom opisal svoje življenje.

Rodil sem se v pol kmečki, pol proletarski družini. Oče je delal na železnici, mama pa je skupaj s svojimi ostarelimi starši in z nami, otroki garala na kmetiji. Star sem bil pet let, ko sem že vozil gnoj iz hleva, krmil zajce in tri prašiče. Brat, ki je bil leto dni starejši, je pod večer nakosil sveže trave, jaz sem jo nagrabil v koš, potem pa sem bratu pomagal, da si je koš oprtal.

V tistih časih še ni bilo debelih ljudi. No, razen morda župnika ali gostilničarja.

Naš oče pa je bil zelo debel! Ogromen! Ni bil prav velik, meril je komaj 163 centimetrov, a trebuh je imel takšen, da mu je visel do kolen. Toliko ali še več, kot smo pojedli drugi, je pojedel sam. Ob nedeljah, kadar je bil doma, je za mizo potekala prava vojna. Hrano nam je jemal iz skodel in jo basal vase. Še krompir, ki se je kuhal za prašiče, ni bil varen pred njim.

 Med vojno so nam v nekem obstreljevanju podrli del strehe. Z bratom sva čez luknje zabijala deske, mama jih je nama podajala, on pa je stal na dvorišču in komandiral z rokami v žepu.

Še zmeraj se spominjam temno modre obleke, ki sem jo nosil kot otrok. V naši hiši jo je pustil nemški vojak. Ko me je prvič zagledal, je obstal z odprtimi usti, potem pa me je stisnil k sebi in objel. Sestra, ki je obiskovala nemško šolo, je povedala, da sem ga močno spominjal na njegovega sina. Čez nekaj časa mi je prinesel tisto obleko in marmelado.

Spomladi leta 1947 smo iz gozda spravljali les za drva. Ponoči je nenapovedano zapadel sneg. Ata se je spomnil, da je pozabil žago in sekiro. Silil je vame, naj grem z njim, pa se mi ni dalo. Star sem bil sedemnajst let, pa sem se mu postavil po robu, če sem se le lahko. Mračilo se je že, njega še ni bilo domov. Začelo nas je skrbeti. Mama je šla po soseda, ker jo je bilo strah teme še iz vojnih časov. Šli smo v gosjem redu in ga klicali. Ni se oglasil. Potem pa ga zagledamo v soju svetilke: bil je prislonjen ob smreko, glava pa mu je padla na prsi. Zraven njega je ležala prazna steklenica, v časopisnem papirju pa se je skrivala klobasa. Bil je mrtev. Stekel sem še do drugih sosedov, ki so nam priskočili na pomoč. Privezali smo ga na lestev in ga kar po snegu pridrsali po bregu navzdol, do hiše.

''Nič ne bomo jokali,'' je dejala mama, zvonili mu bomo, ko bo kaj denarja pri hiši.''

Slišal jo je sosed in potem je on plačal za zvonjenje in za mašo.

Moram reči, da se nam je vsem oddahnilo, ko ga ni bilo. Prvič v življenju sem se lahko najedel, ne da bi se bal, da mi bo jemal hrano s krožnika.

Ko sem se jeseni 1951 vrnil od vojakov, je bilo doma vse drugače. Sestra se je medtem poročila in s svojim dedcem in pamžem zasedla pol hiše.

''Ne bom skrbela še zate, dovolj je, da imam mamo na grbi!'' mi je rekla in me postavila čez prag. Prespal sem na kozolcu, ker nisem imel kam iti. Naslednji dan sem stopil do mojstrov, ki so zidali zadružni dom. Hitro sem dobil delo, saj so vedeli, da znam zidariti, vezati rušt, pleskati…

V naši skupini je bil tudi Adem, doma iz Bosne. Vojsko je služil v Sloveniji, potem si je pri nas našel žensko in ostal.

Nekoč sem čisto slučajno ujel, kako je to bilo. Služil je v manjšem kraju, kjer so se vsi poznali. Na skrivaj je začel poizvedovati, katera ženska je še samska, ima službo, pa da zna kuhati in skrbeti za dom. Hitro jo je našel in prej, preden je iz vojske dobil odpustnico, sta bila že poročena.

Ideja se mi ni zdela slaba. Zakaj bi spal v senu, če bi se pa lahko grel v postelji? Malo sem povprašal, ali obstaja kakšna podobna ženska tudi v naših koncih. Ni jih bilo: poštene in pridne punce so bile že oddane, takšnih, ki bi kadile in menjale fante, pa nisem maral.

Žal je že tako, da v stiski pes še muhe žre. Konec oktobra je bilo tudi v senu že zelo hladno. Sodelavce je motilo, ker sem smrdel kot prašič. V potoku se nisem več mogel umivati, v hišo me pa sestra ni spustila.

Potem sem izvedel, da v sosednjem kraju živi neka Nežka. Pravili so, da je dobra ženska, pridna, delovna, tudi šparovna. Haha, kako so se mi zlagali! Imela je tudi otroka, osemletno deklico, zaostalo revico, ki ni poznala očeta.

Pa sem šel v akcijo. Enkrat sem jo povabil na ples, in je kar rada šla. Hčerko je zaklenila v kuhinjo, da ji ne bi pobegnila. Malo sem se čudil, a ker nisem imel lastnih otrok, sem mislil, da tako mora biti.

Bila je precej gajsna in nič ni imela proti, ko sem jo med plesom stiskal k sebi. Morala je čutiti, da me je kar razganjalo! Lastnega telesa nisem več mogel imeti pod kontrolo…

Hitro, že po dveh ali treh plesih mi je dala fukat. Tudi prav. Saj sem bil zelo potreben. Fuka še bolj kot strehe nad glavo.

Z mamo, vojno vdovo, sta živeli v kočuri, ki si je komaj zaslužila to ime. Bili sta tudi skregani s čistočo, tako da sta si hišo delili z mišmi, podganami in stenicami. Moja prva naloga je bila, da sem bajturo prepleskal z apnom. Ta stara je ves čas hodila za menoj in sitnarila. Nič ji ni bilo prav. Potem pa sem nekega dne povzdignil glas in ji ukazal, naj zapre gofljo. V trenutku je utihnila in se zavlekla v svoj kot. Po tistem mi je hudič babji dal mir.

V tistem času je bilo v naši dolini veliko opuščenih hiš. Njihovi lastniki so ali umrli v logorjih ali pa so jih po vojni pobili. Marsikdo si je v teh hišah kaj izposodil, tudi jaz sem si. Iz ene sem pripeljal deske za po tleh, iz druge štedilnik, iz tretje zakonsko posteljo. S sodelavci smo napeljali elektriko in vodo, kamro sem preuredil v stranišče in pralnico. Nekoč sem se prebudil sredi noči in sem si rekel:''Zakaj pa tja ne postaviš še banje? Dovolj prostora je!'' Pa sem kupil še banjo in potem sem bil res kralj.

Nežika je s strani opazovala moj trud in nič ni rekla. Kaj tudi bi? Bedaka, ki vse, kar zasluži, potroši za tujo hišo, ne srečaš vsak dan!

Medtem ko sem garal kot žival, se je ona vlačila okoli z drugimi dedci. Čez dan je spala z njimi, zvečer pa še z menoj. Od nje sem se nalezel  triperja. Kar naenkrat me je začelo tam spodaj vse srbeti, in ko sem šel scat, me je bolelo kot sam hudič. 

Sodelavci so hitro ugotovili, kakšne težave imam. In ti kurbirji so mi šele takrat povedali, kakšna je Nežka!

Ko je videla, da vse vem, mi je obljubila, da se bo poboljšala. Da bo spala samo z menoj in z nobenim drugim. Pa sem ostal.

Nekaj besed moram povedati še o njeni ubogi hčerki. Ni bila pri zdravi pameti, to so vsi vedeli. Nekaj mi je bilo pa vseeno čudno: kadar sem jo kaj okregal, se je ulegla na tla, si spodrecala oblekico in me gledala. Hlačk ni nosila, tako da sem lahko zijal v njeno špranjico. Potem sem pa nekje slišal, da je imela Nežka pred menoj nekega dedca, ki se ni branil niti njene hčerke. Vsi lasje so mi šli pokonci. V vojski sem slišal veliko zgodb o punčkah, ki so jih na jugu Srbije dajali v zakon, ko še niso bile stare niti deset let. Toliko pa nisem bil neumen, da ne bi vedel, kaj se je v postelji dogajalo. Spomnil sem se tudi tistih dveh iz naše vasi, ki sta lazila za fantki in jih podkupovala s sladkarijami.

Povedal sem Nežki, da ne bom prenašal, da hčerko ponuja dedcem, pa je tudi obljubila, da je ne bo več.

Čez zimo sem jo učil branja in pisanja. Pa ji je kar šlo v glavo.

Na začetku leta 1955 mi je Nežka povedala, da je noseča. Bil sem zelo vesel. Končno je prišla k pameti!

Za prvi maj sem se pa že ugriznil za jezik. Čez noč je izginila! Na grbi mi je pustila staro čarovnico in hčerko. Prizadelo me je bolj, kot sem pokazal. Malo je bil ranjen tudi moj ponos, saj sem vedel, da se bodo sodelavci iz mene norčevali.

Šele veliko let kasneje, ko sem bil poročen z Anico in imel tri otroke, sem izvedel, da je Nežka dobila za svojega otroka bogatega kupca. Ko je rodila, ga je prodala nekemu paru iz Maribora. Lahko tudi povem, kateremu, če hočete? Po porodu pa je odšla v Nemčijo, domov pa se je prvič vrnila šele leta 1987.’‘

Zgodba je iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače

Naročilo: https://www.milenamiklavcic.com/