Neuklonljivi

 

V 40 letih, kar mi je dano, da lahko zapisujem vaše zgodbe, sem srečala tudi nekaj zelo pokončnih, neuklonljivih, zelo načelnih in poštenih posameznikov. Takšnih, ki niso upognili hrbta, niti pokleknili, če so vedeli, da imajo prav.

*

Že nekoč je veljalo ''ni vseeno, kdo kaj reče''. In če je bil tisti, ki je dal piko na i, četudi krivično, pomemben gospod, tovariš ali kakšna druga bolj ali manj spoštovana persona, je lahko ena sama beseda zapečatila – in to po krivici- marsikatero življenje.

*

Eden takšnih je bil Matevž, rojen konec 19. stoletja. Ni nobena skrivnost, da so z zemljo, ki so jo imeli v lasti kmetje, po 2. sv. vojni delali precej po domače. Če jo je država potrebovala, jo je pač vzela. Eno parcelo, za postavitev gasilskega doma, je Matevž pod prisilo dal (zastonj. Zanjo so mu odšteli  nekaj malega, približno za dve pipi tobaka.

Potem so prišli še po dodatno zemljišče za Kulturni dom. Kaj je hotel? Če bi rekel ''ne'', bi ga lahko še zaprli.

Ko pa so se spomnili, da bi na njegovem postavili kolhoz, se je uprl. Še celo vaški župnik ga je prosil, naj bo bolj ponižen, da zaradi njega ne bo trpela vsa vas. Pa ni bil. Menda je napisal več pisem Mihu Marinku, Ferdu Kozaku, Maksu Krmelju, celo Otonu Zupančiču. Kdo od njih je posredoval pri lokalnih oblastnikih, da so ga pustili pri miru, Matevž ni izvedel. Na svojem je ostal gospodar vse do smrti, posestvo pa je podaril daljnemu sorodniku, ker njegovi lastni otroci niso kazali želje, da bi obdelovali zemljo. Še to: ko je umiral, ni dovolil, da bi mu dal odvezo domač župnik.

*

Martina je že kot sedemnajstletno dekle zanosila z nekim šoferjem, Jožetom. Ta se je očetovstva branil na vse mile viže. Ko je dobil pismo, naj plačuje ''alimente'', je s seboj, na sodišče, pripeljal tri podobne tovariše, ki so krivo prisegli, da je bila Martina lahka ženska, ki jo je dobil vsak, ki jo je hotel imeti.

A Martina ni obupala. Domači so bili zelo grdi do nje, sovaščani pa so se obilo norčevali, jo prezirali in poniževali. Ko je bil sin star sedem let, je naredila nekaj nenavadnega, zelo drznega. Uprla se je javnemu mnenju in sistemu! Jožeta je tožila za očetovstvo! To se je dogajalo v šestdesetih letih, ko je običajnim ljudem že misel, da bi imeli opravka z oblastjo, povzročala neznosen strah.

Na sodišče je prišla s sinom. Ko je vstopil še Jože, je sodnik zazijal od začudenja! Oče in sin sta si bila podobna kot krajcar krajcarju! Razprava je bila zelo kratka. Jože je moral Martini plačati alimente tudi za nazaj. Kljub temu pa govorice na vasi še niso potihnile.

Šele, ko je Martina zagrozila opravljivcem s tožbo, so se unesli.

*

Naslednja zgodba sodi bolj v ''saj ni res, pa je''. A se je zgodila na eni od OŠ.

Filmoljubi se morda spomnite, da so bili v poznih 80 letih v ameriških filmih Rusi tisti, ki so bili zmeraj za vse krivi.

Zgodilo se je, da je šolskim košarkarskim reprezentantom nek falot razrezal superge, ki so jih dobili za nagrado kot najboljša regijska ekipa.

Med dečki, ki bi v reprezentanci želeli igrati, pa niso bili izbrani, je bil tudi Jani, ki je imel čisto slučajno tudi ruski priimek. Zanj je bil ''kriv'' praded, ki se je kot tankist zaljubil v neko Slovenko. Rodila mu je otroka, a ker je bil doma že poročen, mu je ''podaril'' le priimek, sebe – kot očeta pa ne.

Skratka, trenerju je šel ruski priimek bogve, zakaj na živce, zato ni imel nič proti, ko so Janija obdolžili, da je kriv za razrezane superge. Deček se je branil, zaklinjal, na pomoč mu je priskočila tudi mama, rekoč, da je bil v času ''zločina'' doma, a ni nič pomagalo. Mama je dobila domov položnico za plačilo uničenih superg. Bila je večja od dveh njenih plač!

A deček se ni vdal. Sedel je na avtobus in se odpeljal na sedež Ljubljanskega Dnevnika, na Kopitarjevo 2.

Sam. Star dobrih 13 let. Želel je, da kakšen novinar napiše zgodbo o krivici, ki se mu je zgodila.

Naletel je ''le'' na prijaznega vratarja ter mu vse povedal. Vratar je imel pri policiji sina ali nečaka. Poklical ga je in mu predstavil dečkovo težavo. Začeli so zvoniti tudi drugi telefoni in prej, preden se je Jani z avtobusom vrnil domov, so se stvari na šoli uredile. Čez čas so našli tudi pravega krivca.

*

nekaj zanimivosti o prvih supergah

Več zgodb najdete v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače