MOJA MAMA

Jernejka (1964)

»Naša mama je bila nekaj posebnega. Tako brihtne ženske, kot je bila ona, do danes še nisem srečala. Rojena je bila med vojno, njena starša sta bila ubita med neko hajko. Zanjo so skrbeli tuji ljudje, a le toliko in nič več, da je ubogi otrok ostal pri življenju. Nikjer ni bila prijavljena, tako da ni imela niti rojstnega lista niti zdravstvene izkaznice, nič. Pasla je koze in eno kravo, na paši se je naučila branja, pisanja in računanja. Sama. Nekoč so pripeljali v vas avtobus otrok, da so si ogledali hišo, v kateri je bil rojen znan slovenski pisatelj. Učenci so morali deklamirati njegove pesmi. A so se ves čas motili ali pa niso znali. Mama je stala v publiki in ker je znala vse pesmi na pamet, jim je ves čas pomagala. Eden od dečkov je stopil k njej in ji stisnil v roko majhno čokoladico. Mama se mu je zahvalila in mu obljubila, da se bo, ko bo velika, z njim poročila. Odrasli so se zasmejali, ker niso vedeli, da je zelo resno mislila. Po spletu naključij sta se z Edijem spet srečala, ko je kot zdravnik mladim predaval prvo pomoč. Moja mama je po predavanju postavila precej pametnih vprašanj. Pa ji je rekel Edi. 'A se midva mogoče poznava?' Moja mama mu odgovori. 'Seveda, že kar nekaj časa čakam, da izpolnim obljubo.' Zdravnika je spravila v vidno zadrego, saj je že zdavnaj pozabil, kaj mu je obljubila. Radovednost, od kod se je vzelo tako drzno dekle, ga je že naslednji dan prignala v vas. Poiskal je mamo, začela sta se družiti in četudi je bila ona brez šol, sta se odlično razumela. Pomagal ji je, da je naredila bolničarsko šolo. Zaposlila se je v zdravstvenem domu, šele potem sta se poročila. Spominjam se, da sta se pri nas pri kosilu zmeraj pogovarjala o primerih. Mama se pogosto ni strinjala z očetovo diagnozo. Oče se je nanjo zanesel bolj kot na laboratorijske izvide.

Ko je šel brat študirat fiziko, je nekatere naloge, ki jim ni bil kos, rešila iz glave, ne da bi predtem enkrat samkrat pogledala v knjige!

S spolno vzgojo nam je polnila glave že takrat, ko smo bili v vrtcu. Vse nam je razložila, tudi to, kdaj odraslim ne smemo zaupati in zakaj ne. Seveda sem komaj čakala, da sem svoje znanje delila tudi s sošolkami.

Nekoč sem prinesla v šolo knjigo, v kateri so bili zelo natančno narisani spolni organi. Moški in ženski. Manjkala ni niti risba, kako prodira moški ud v žensko vagino. Sredi najbolj vnete razlage nas je presenetila razredničarka. Ko je videla, za kaj gre, se je skoraj razpočila od jeze. Zagrabila me je kot mačka in me med glasnim komentiranjem odvlekla k ravnatelju. Ta je nemudoma poklical v šolo starše, ki niso mogli doumeti, kaj bi lahko bilo narobe. Oče je potem predlagal, da pride na šolo brezplačno predavat o spolni vzgoji. Večina učiteljev se ni strinjala, a je trmasto vztrajal pri svojem. Žal je pri razredni uri manjkalo veliko učencev, saj so jim starši – pa se je pisalo leto 1976 – prepovedali, da bi poslušali svinjarije!

Ko sem se poročila, mi je mama položila na srce: 'Ženska v zakonu ne more biti kraljica, če svojega moža smatra za bedaka!' Za očeta je zmeraj govorila, da je bil čez dan njen prijatelj, ponoči pa ljubimec. Prelep zakon sta imela!«

Na desetine zgodb o naših mamah in babicah, ki bi jih morali brati zlasti v teh dneh, najdemo v trilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

https://www.milenamiklavcic.com/