KAJ JE BILO NEKOČ SPODAJ?

-

 



Naše prababice, rojene na začetku 20. stoletja, so imele v omari le dvoje, morda troje spodnjic. Po navadi so bile brez. Kdo bi se pa sekiral, jih pod krili in birtahi nosijo ali ne!

Spodnjice so imele v razkoraku luknjo, skozi katero so v stoje lulale. Stranišč ni bilo, vsaj takšnih ne, kot jih imamo danes.
Šele kasneje, tam v 30. letih, ko so šivilje začele izdelovati vložke iz blaga, spodnjice pa z nekakšnim žepkom prilagodile tako, da so lahko ženske vanj ''zataknile'' vložke, so jih ženske uporabljale vsaj v dneh, ko so imele ''ta rdečo''.
Z znamenitim birtahom, o katerem je napisal Oto Nemanič nepozabno zgodbo, pa so se brisale tudi po mali potrebi.
O teh spodnjicah sem našla kar nekaj zgodb. Še posebej me je ganila ena, ki pripoveduje o gospodinji s Sv. treh kraljev. Nadela si jih je zlasti pozimi, ko je bilo mrzlo in šla z njimi k jutranji maši. Ko se je vrnila, jih je izročila dekli, ker ni želela, da bi se prehladila, ko bi sedela v ledeno mrzli cerkvi.
Spodnjega perila niso nikoli sušile ''vsem na očeh''. Ni bilo spodobno! Bognedaj, da bi kdo od otrok videl, da perejo vložke!
Ko sem bila še otrok, morda sem obiskovala drugi ali tretji razred, me je nekoč učiteljica poslala domov, ker mi je bilo slabo. Doma sem stekla na stranišče, in pri tem po nesreči zadela lonec in pokrovko. V njem je mama, ker še nismo imeli pralnega stroja, kuhala belo perilo. Z grozo v očeh sem se zagledala v krvavo vodo, v kateri so plavale pinte. Zdele so se mi kot crknjene ribe, obrnjene na hrbet.
''Kaj se je zgodilo, zakaj je v loncu kri?'' sem malo kasneje, ko sem prišla k sebi, vprašala mamo.
Ni me pogledala, le odgovorila:''Kri je tekla meni. Zaradi tebe. Ker nisi bila pridna.''
**
No, moram reči, da me je ta kratek, a ''ubijalski'' odgovor spremljal še dobršen del življenja in izdatno prispeval k temu, da se je v meni prebudila radovednost v stilu ''ali je bilo življenje otrok tudi po drugih družinah enako kot pri nas doma''.
**
Ženske so bile nenaklonjene tudi nošnji modrcev. Šivale so jih same. Če vzamete v roke stare fotografije, boste sami hitro opazili, da so imele prsi nekje za pasom. Nosile so jih, če že, zlasti takrat, ko so rodile. Z različnimi robci, ki so jih zatlačile v modrce, so se zaščitile, da niso bile kar naprej mokre od mleka, ki je teklo in teklo…..
**
Še moja generacija ni poznala spodnjih majic. Nosile smo kombineže, nogavice, ki smo jih pripenjale na štrumpankeljne.
Spodnje perilo je bilo bele barve. Bilo je tudi neuničljivo. 😄😄
Menjali smo elastike, sproti šivali luknjice. Hlače- razen kasneje kavbojk- mi niso bile blizu. Zato sem pozimi nosila volnene pumparce, ki so segale skoraj do kolen, da mi stegna niso zmrzovala.
Spodnje perilo smo (v internatu) sušile na balkonu. Nekega jutra smo, v grozi, zagledale naše spodnje hlačke, ki so visele z vej drevesa, ki je raslo na dvorišču. Kdo točno si je privoščil neslano šalo, nismo izvedele.
Imate tudi vi kakšno zgodbo, povezano s spodnjim perilom? Babičino, mamino ali svojo?

https://siol.net/trendi/moda-in-lepota/kaj-so-vcasih-nosili-spodaj-preseneceni-boste-video-417257

Komentarji

  1. Anonimni2. april 2021 ob 02:25

    Tudi v naši družini se o spodnjem perilu ni govorilo.mama jih je kupovala za vse člane družine.V kopalnici je bil poseben lonec s pokrovom v katerem jih je zbirala.Ob ponedeljkih,ko je prala in prekuhavala jeh je moralo biti vsaj 4 komadi od vsakega.ne vem kako je vedela kdo je grešnik malomarnež,ki jih ni oddal-a vedno je pokazala na tapravega.Vse perilo,tudi majice je najprej prekuhala šele potem zložila v pralni stroj.naše perilo je bilo vedno belo.Modrćke sem nosila le jaz,sestre so imele čisto majhne psi in bila sem velikokrat predmet nagajanja.Kljub mamini grozni zadržanosti mi je pomagala v nenavadnem trenutku.Omislila sem si tampone,tiste na vrvico.Nesreča je hotela,da se je le ta strgala in tampon je ostal notri.2 dni in že vse je bolelo.Opazila je,da je nekaj narobe,težko je bilo pojaniti saj sem bila še devica.Tu se je pokazal praktično.Vse je napodila ven,me položila na posteljo in ročno potegnila tampon ven.Kaj se je vsulo,rešila me je pred tem ,da mi vse notri zgnije.Potem mi je skuhala čaj z vinom,po praznikih pa ginekologinja.Torej mama ni bila tako zaplankana in neuka kot sem mislila.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni11. april 2021 ob 12:36

    Zgodba,ki gre na kup z vašimi, bila bi hecna,če nebi ženska zaradi nje trpela.Nastopajo spodnjice v tipu pumparic,sešite že dolgo preden so nastopile v naši drami.V srednjih sedemdesrtih letih sem bil zaposlen v tekstilni firmi.Z menoj je delal trgovski potnik Drago,majhen eleganten možiček,poročen z otroki,a velik kurbir.Njegov način smo težko prenašali,posebno tisti,ki so se nam dekleta iz trgovin in računovodstva smilile.nekatere so se same zapletale,rad je poklanjal darila,druge niso razumele,da je potrebno darila plačati.Direktor Anton Mark.ga je vlačil po DS brez učinka.Dela ni bilo preveč in dovolj časa za lumparije,tako Stane preskrbi velike ženske spodnje hlače do kolen v roza barvi.Popacamo jih s krvjo in tekstilno barvo,zavijemo v rjavo vrečko za malico in podtaknemu v kufer ko se je vrnil iz službene poti.Imel je navado priti zvečer,prespati pri kakšni ljubimki,sledila je služba in odhod domov.idealno za našo šalo.Tudi kritičnega dne Drago nič sluteč odite nazaj k družini.Toda naslednje tri dni ga ni v službo.V petek pride,popraskan in potolčen po obrazu,povita roka,zelo slabe volje.pojasni le,da si želi pogledati v obraz hudonežu,ki mu je podtaknil darilce v kovček.Muzali in smejali smo se,spraševali a nič ni povedal.le spremenil se je,vaj na zunaj.Ženske iz firme je pustil pri miru,kaj je sicer počel je dobro skrival,če je.leta so minevala,sledila je Dragova upokojitev.na zaključni zabavi se je takrat tudi poračunavalo in izglajevalo zamere.Nismo mogli mimo šale z darlcem.Krivci smo se javili in Drago je povedal,kar nas je vse globoko pretreslo,bil pokvarjen ali ne bil.pripuvedovaj je,da je žena prva odprla kovček in seveda pakteke na katerem je pisalo žensko ime pa še nekaj.Doživela je žični zlom,zagrabila prvo stvar pri roki in udrjala po možu.Potem je zmetala njegove stvari na balkon in preko,kričala in zmerjala naj se pobere iz stanovanja.Spodaj so se zbrali ljudje,ki uživajo v takšnih nastopih,umirili so jo šele miličniki, Ambulanta jo je odpeljala.Sledili so sestanki z njenimi starši,pa Dragovimi in v nekaj mesecih sta se pomirila.Ženska ni in ni hotela sprejeti dejstva,da je šlo za neslano šalo.Tudi dokazovanje,da rit tako ne poserje hlač,da kri tako ne umaže podloge niso zalegla,čeprav je bila gospodinja.Iz nje je udarilo trpljenje za vsa leta nazaj.vedela je vedela,dobro je vedela a kako dokazati.Pumparce so sprožile vulkan nabranih čustev ljubosumna užaljenosti in ponižanosti.Iskreno smo se opravičili,takrat nismo več mislili,da si je to sam skuhal.Sčledilo je presenečenje.prišla je njegova žena,ki je do takrat še nismo videli.Ko je vstopila ni nihče pomislil da je to ona.vedno jo je skrival,kaj je z njo narobe smo se spraševali? Bila je za glavo višja od moža,toda po 5 otrocih še vedno postavna,velikih modrih oči in peščenih naravnih svetlih las.pri več kot 50 še za v revijo.Nič nam ni bilo jasno,je vsemu botroval kompleks ker je bimajhen? Posode s hrano je postavila na mize,prisedla in še enkrat smo predelali staro zgodbo.Njeno mnenje za zaključek je bilo,da je nesreča prinesla dosti dobrega.Mož se je moral odločiti ali se spravi k sebi ali izgubi družino.Drago se je spravil k sebi.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več