tabuji

 

Z raziskavo medsebojnih odnosov se na poljuden način – zgolj s poslušanjem in zapisovanjem zgodb – ukvarjam že skoraj 46 let. V teh letih sem, res, da le kot laik, prišla do spoznanja, da ''jutrišnjega dne'' ne moremo graditi, ne da bi poznali preteklosti.

Zelo enako velja za spremembe v družbi in za spremembe, po katerih hrepeni posameznik. Dejstvo je, da bolj, kot zdravnik pozna bolnika, bolj, kot pozna kronične bolezni tudi njegove družine, lažje bo pomagal.

Tako imenovane ''ženske zgodbe'' so mi odgovorile na številna vprašanja, zakaj sem takšna, kot sem, zakaj ženske – javno ali v zakulisju – danes vladajo svetu, moške zgodbe pa so me šokirale in mi dale misliti.

Počasi sem spoznala, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj ''žrtev'' pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj oddaljeno od stereotipov, pa je prišla zlasti v stiku z mlajšimi.

*

Moški sogovorniki so me še dodatno prepričali, da je življenje, ki ga živimo, sestavljeno iz več hitrosti. Če so nekateri med njimi še zmeraj ''priklopljeni'' na vrednote, predsodke, spoznanja, ravnanja in ukrepanja, značilna za 20. stoletje, pa jih drugi po načinu življenja krepko prehitevajo po levi in desni. Principi, ki jim sledijo, so novi, drugačni, predvsem pa še nepreverjeni, zato tudi težko sodim, komu od njih bo pot do cilja tlakovana z manj padci in poleni pod nogami.

Presenetilo me je, s kakšno močjo ''dedje'' in njihovi ''sinovi'' še danes občutijo posledice med in povojnega časa. Travme, ki so se globoko zajedle v slovensko bit, puščajo, kot kaže, posledice tudi v medsebojnih odnosih. Naj se sliši še tako čudno: zaradi ideoloških zablod trpi marsikatera zveza, sovražijo se sosedje, sorodniki, nekateri pa celo izgubijo službo.

Če so dedje in sinovi obilo uporabljali zdravo kmečko pamet, ta v mlajših generacijah že izgublja na pomenu. Hecen, a zgovoren primer: če je bilo še pred desetimi, petnajstimi leti logično, da se je preverjalo vreme s pogledom skozi okno, se danes dogaja, da bolj zaupamo Googlovim informacijam kot sami sebi.

Zelo pomemben je odnos do spolnosti. Ta je, žal, še zmeraj tabu tema. Ne le v družbi, tudi med zakoncema.

O tabujih težko - če sploh- govorimo na glas. Tudi spolne zlorabe tako ženske kot moški neradi izpostavljajo. Nekateri psihoterapevti celo menijo, da je bolje, če nasilneži javno niso izpostavljeni.

*

So pa še druge zlorabe. Slišala sem zgodbo o manjšem avtobusu potnikov, ki so občasno obiskovali ''bordel'', kjer so bili psi oblečeni v ženska oblačila. In so ''stregli'' izrojenim nagonom svojih obiskovalcev.

Danes je obletnica, ko je februarja 2010 javnost onemela od groze, kaj vse so morali doživljati Joy, Atlas in Atos.

Grozljiva tabu tema, o kateri se bo še dolgo molčalo.

Bilo bi prav, če bi se ob tej priložnosti, ki je idealna za takšna vprašanja, vprašali: 'Zakaj molčimo? Zakaj pometamo grozodejstva pod preprogo? Zakaj smo tolerantni do storilcev?

Samo ugibate lahko, kako se ob zgodbah, ki curljajo v javnost, počutim.

Veste, vsa ta leta ni bilo prijetno poslušati tiste, ki so zanikali zgodbe, ki so bile zapisane po pripovedovanjih, češ, pri nas se kaj takšnega ne dogaja!