ena pustna iz B. Krajine

-

 


Janko, Pepi in Gajček so delali v mesariji v Mokronogu.

Bilo je okoli leta 62, ravno za pusta.

Ko so se vračali proti Beli krajini, so se med potjo ustavili v gostilni, kjer je delala nova, zelo fejst kelnarca. Ker je ni bilo za šankom, je Janko vprašal šefico kje je nova kelnarca.

"Gor v sobi leži. Nekaj je bolna."je rekla šefica.

"Kaj ji pa je?"je vprašal Janko.

"Z nami je doktor pa jo lahko pregleda,seveda če dovolite."je rekel Janko in pokazal Gajčka, ki je bil najstarejši in je imel v torbi čist novo belo mesarsko haljo.

Gospa seje strinjala. Gajček je oblekel haljo in že so krenili proti pacientki. Gredoč je novi doktor naročil Janotu naj prinese lavor tople vode. Ko je Janko prišel z vodo do vrat sobe in zagledal sodelavca Gajčka, kako vneto tiplje in boža ter raziskuje golo kelnarco, je prasnil v smeh.

Ta trenutek pa jih je kelnarca spoznala in zagnala vik in krik. Med vsesplošnim kričanjem so jo nesojeni mesarski ''zdravniki'' hitro zbrisali proti Beli krajini.

Zgodbe pa s tem še ni bilo konec. Sledila je tožba."Zdravniki"so si dobili dobrega odvetnika, ki pa jim ni dajal velikega upanja v zmago.

Začel je pisati zagovor:"Kdaj je to bilo?"

"V torek dne tega in tega"je rekel Janko.

"Čakaj! A ni bil takrat pust?"je rekel odvetnik in pobrskal po koledarju.

Napisal je pustu primeren zagovor, v katerem je poudaril, da so njegovi klienti pustovali maskirani v zdravnike, malo več popili in se zafrkavali brez zlih namenov.

Sodnik se ni povsem strinjal z takim obnašanjem, vseeno pa so jo odnesli brez kazni.

Gajčka pa se je prijelo ime DOKTOR vse do smrti.(Oto Nemanič)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več