vojne, ki se bijejo znotraj naših domov

-

 


Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo. Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok.

»Z Janezom sva se domenila, da se bova poročila, čeprav sem bila stara komaj sedemnajst let. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seli na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla.

V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče ga je razdedinil in kmetijo prepisal na drugega sina.

 

Suzana (1947): »Moji starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanjala o njej, in ko je bila končno pod streho, stala je le nekaj deset metrov od mamine rojstne domačije, sta se začela očka in dedek prepirati. Očka je bil zelo sposoben in učljiv, v tovarni, kjer je delal, so mu omogočili, da je študiral. To pa dedku ni bilo všeč, saj se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za delo na kmetiji. Njuni prepiri so postajali vedno bolj nasilni, nazadnje je ded zaprl cesto, ki je vodila do naše hiše. Vsi smo jokali, ko smo nalagali skromno imetje na tovornjak, toda ded je ostal trmast in neomajen. Preselili smo se v blok, v stanovanje. Starša v njem še zmeraj živita, nedokončana hiša pa je z leti žalostno propadla.«

Rajko (1930): »V zaselku, kjer sem se rodil, so bile le tri hiše. Med vojno so se dogajale hude reči in ena od njih je na neugotovljiv način pogorela. Sosedje so se pričeli bati drug drugega, seme zla in sumničenj pa so mednje zasejali tudi drugi. Leta 1946, ko se je moj oče vrnil iz ruskega ujetništva, so bili vsi že na smrt skregani. V ihti ter v želji, da bi kaznoval požigalca, je sosed prekopal cesto, ki je vodila tudi do naše hiše. Oče je zato moral narediti krepak ovinek po gozdu, čez hrib, če je želel priti domov. Še dobro, kajti na več različnih koncih so bile nastavljene pasti in bodeča žica. Prepiri so se preselili tudi na sodišče. Žal je oče kmalu preminil, mama je dala kmetijo v najem, družina pa se je razkropila na vse strani. Na mestu, kjer sem preživljal otroštvo, danes kraljuje obrtna cona.«

Polde je ostal po ženini smrti sam s tremi otroki. Žena se mu je ubila, ko je vardevala živino. Kot po navadi je spet malo pregloboko pogledala v kozarček, zmanjkalo ji je ravnotežja in se je prevrnila v žleb. Ni se mu bilo treba dolgo časa ozirati naokoli, ko je slišal za Tončko, prav tako vdovo. Tudi ona je imela še mladoletne otroke. Ne ve se točno, kaj jo je premamilo, da je snubcu rekla ja in se po poroki tudi preselila na njegov dom. To, da je svoje lastne otroke pustila mami, pri tej zgodbi niti ni tako pomembno. Na novem domu ji še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Njeni pastorki so ji na vsakem koraku gledali pod prste in tudi mož ni bil preveč zadovoljen, če je svojim otrokom, ko so jo prišli obiskat, odrezala kos kruha, zato je to, zaradi božjega miru, raje storila na skrivaj. Ko so se domači otroci ženili, so od hiše zahtevali doto. Mošnjiček se je zelo hitro praznil, in ko se je Polde za povrh še ponesrečil in umrl, je ostala Tončka z dolgovi in majhnim otrokom prepuščena usodi na milost in nemilost. Poldetovi otroci so jo nagnali čez prag, začeli so se prepiri, ki so se končali na sodišču. To je razdelilo imetje na dele, kot je zahteval zakon, in Tončka je ostala po več kot petnajstih letih svojega drugega zakona brez prebite pare. Z borno pokojnino, z garanjem in trganjem od ust si je uredila skromno stanovanje. Na srečo je njeni lastni otroci niso pustili na cedilu, čeprav jih je v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, zapustila.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več