Koliko sploh poznamo intimni svet?

Ljubljanski knezoškof Jeglič je bil eden tistih prosvetljencev, ki je za boljše razumevanje spolnosti naredil zelo veliko. Pa naj se sliši še tako čudno in nemogoče. Če bi vsaj mičkeno poznali razmere na področju spolnosti, ki so vladale na začetku 20. stoletja, bi mi, seveda, hitro pritrdili.

**

31. oktobra 1909 je izdal drobno rdečo knjižico z naslovom: Ženinom in nevestam (Pouk za srečen zakon). V njej je zapisal vrsto priporočil in nasvetov, ki naj bi jih mladi, v spolnih odnosih neizobraženi ljudje s pridom uporabljali. Odziv javnosti na omenjeno knjižico je bil tako silovit, da jo je škof po treh dneh umaknil iz prodaje.

Liberalni časnik Slovenski narod je zapisal, da gre za navaden popopran »pornografičen spis« spis, kakršnega v slovenskem jeziku še ni bilo, zato so izdali svojo, zeleno knjižico s škofovimi citati. Katoliški tabor je potem v podporo škofu na Kranjskem pripravil kar 57 shodov. Šele konec leta se je liberalna (!!!) gonja proti škofu postopoma umirila.

**

Jeglič pri duhovnikih za svoje delo ni imel velike podpore. Svoje izkušnje je Jeglič črpal iz spovedovanja, ki pa ga je izvajal na, za mnoge, sporen način.

V dnevnik je zapisal: »Spovedujem natanko: pazim, da ne zaidem predaleč, ampak le toliko, kolikor mora biti in bom mogel pred Bogom odgovarjati. Ker se ljudje vedno bolj k meni za spoved drenjajo, mislim, da zadenem potrebo njihovega srca in da jim tudi ustrežem. Molim v ta namen veliko in čudno, kako Bog molitev usliši.«

**

Katoliški časopisi njegove knjižice niso hoteli oglaševati. Jeglič je sprva besnel, nato zapisal: »Ne zamerim: hudi so predsodki. V Knjižici vzbujam pravi pojem o svetosti zakona, o obveznosti zarok in učim vse, kako se posluževati zakonske združitve, da ne bo greha in ne bo škode za zdravje. Ko bi jo le tudi zakonski hoteli čitati. Pa tudi odrasli mladeniči jo smejo in dekleta. Naučili se bodo prav in spoštljivo misliti o tem, na kar zmeraj mislijo in zmeraj požele, toda sramotno in grešno! Sodeči po strastnih debatah ob času sinode sodim, da bo knjižica razburila tudi duhovne po deželi. Nič ne de! Delal sem iz čistega namena in podal potrebnega pouka v sicer kočljivi, toda nujni potrebi.«

**

Kaj pa je Jeglič sploh pisal v rdeči brošuri?

Ta je razdeljena na tri dele: pred poroko, na dan poroke in po poroki.

V delu pred poroko škof razlaga o svetosti zakona, kjer si pomaga s svetopisemskimi citati. Razpreda o pomembnosti zaroke in zapiše, da je razdrtje zaroke brez veljavnega razloga smrtni greh; razdre jo lahko samo cerkvena oblast in oba zaročenca morata biti s tem zadovoljna oz. se morata raziti sporazumno.

Dalje pravi, zakaj je greh poročiti se s sestro/bratom ženina/neveste ali s kom od sorodnikov. Nato razglablja o tem, zakaj morata zaročenca do poroke ostati »čista« in ob tem podaja zanimivo razlago, kako nečiste misli vplivajo na poželenje: »Ker so možgani telesa po hrbtenici in druzih živcih spojeni s spolnimi udi, se dogodi, da take misli na ono naslado razdražijo telesne spolne dele ter vzbude nekako podobno naslado, katera zopet silno vleče in nagiba na telesno združitev.«

Drugi del, ki govori o sami poroki, je zmerno napisan. Jeglič razlaga pomen poroke in njen postopek. Dalje razlaga, kako je potrebno biti na svatbi zmeren v hrani in pijači, precej pa ga moti ples. Še posebej, če se preveč spije in ples vzbuja poželenje, pri tem pa navaja primer deklice iz svoje rodne vasi, ki je prišla v roke izprijenega mladeniča in zanosila. Postala je mati in bila osramočena.

V tretjem delu knjižice se nahaja tisti del, ki se je zdel liberalcem najbolj sporen. Ko govori o zakonski združitvi, pravi: »Ta združitev ima pa tudi namen moža in ženo obvarovati od nečistovanja; zato je dopuščena tudi pri nerodovitnih, v starosti, v času nosečnosti. Ona je nazadnje sredstvo, da se ohrani, pokaže in še bolj vname zakonska ljubezen med možem in ženo.«

Kako naj pride do združitve, je tudi natančno zabeležil: »Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo: dopuščeno je vse, kar je za združitev potrebno. Mož in žena ne grešita, če se dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli. Vendar pa naj se mož ozira na nežno sramežljivost svoje žene; saj je sveta sramežljivost največja lepota žene in najboljše zagotovilo družinske sreče in zadovoljnosti. Zato naj mož ne sili žene, da bi se njega dotikovala na spolni del telesa; tudi mož naj ne dotikuje žene na tem delu, ker je nespodobno in bi mogel ženo tam pokvariti, kar bi bilo za oba jako mučno in žalostno.

Mož in žena se moreta združiti katerikoli čas; svetovala bi se pa bolj zgodna jutranja ura, ko je spanje povrnilo telesne moči in je tudi duša bolj mirna.« Prav tako je zapisal, da se združitev odsvetuje v »ženskem času« itd.

**

Liberalci so, kot že rečeno, glas o ''pornografu'' raznesli po vsej Evropi.  

Še huje: Jeglič je izvedel, da so liberalci brošurico delili med srednješolce. To ga je zelo potrlo. »Da se je šolska in druga mladina pohujševala, to me grozno peče; za celo življenje jim bo ostalo v glavi in srcu slabi vtis in spomin, da je to povzročil ljubljanski škof. Liberalci in prostozidarji so pa dosegli tudi ta svoj namen, da so očrnili duhovna, celo škofa in še bolj razvneli gnus in sovraštvo do duhovnov in do katoliške cerkve.«

 

PS

Če dobro pomislimo, se zgodovina ponavlja. Le celofan se menja. 

Dokler ne bomo bolje poznali tudi ''intimne'' preteklosti, toliko časa bomo težko razumeli ''trende'', ki so danes v veljavi. 

 http://old.razpotja.si/seks-kot-objekt-kulturnega-boja/