stari spomini

-

 




zanimivo je bilo, da je bila v kuhinji (če so živeli ta stari in ta mladi skupaj) tašča (mama) vse do zadnjega dne - edina šefica.

Ta mlada je bila samo pomočnica.

Se pa na fotografiji dobro vidi, da ženske še niso nosile modrcev, prve ''kmečke'' so si ga nadele šele malo pred vojno, okoli leta 1938.

Pa še to le, če so kam šle.

Tudi oblačila ''izdajajo'' tri različne generacije: mama ima na glavi ruto, hčerka je nima več, vnukinja pa je že precej sodobno oblečena (jopica) .

Posoda je klasična: lonec, v katerem se je kuhal krompir, nizka posoda je bila za meso, svetlejša skodelica za gretje mleka in ''ta mlada'' je v ponvi verjetno cvrla ocvirke.

Kuhinja sodi med sodobnejše, saj je štedilnik obložen s podobnimi ploščicami kot stena okoli njega.

Pruštof, ki ga ima na sebi oča, mu je verjetno služil tudi kot ''pregrinjalo'', ko se je ulegel na peč.

Na začetku, ko sem obiskovala svoje prve sogovornike, sem jim velikokrat prisluhnila v podobni ali celo še v starejši kuhinji.

Sedela sem ali na ''kolmkišti'' ali pa v kotu, za veliko mizo. Bohkov kot so imeli tudi v t. i. ''nevernih'' družinah.


Veliko lepih spominov me veže na takšne kuhinje. Hvala Bogu, da so ostale zgodbe, ki sem jih v njih slišala.



na fotografiji sta moja stara starša. zadaj je domačija Pr+ Pivk, kjer sta gospodarila. Stara mama je bila zanimiva ženska. Kot vidite, se je fotografirala brez rute in zaradi tega jih je od starega očeta ''slišala''.

Ženska brez rute je bila še v 50 letih nekaj pohujšljivega!

Tudi ona ni nikoli nosila modrca, zelo rada pa je imela različne broške in verižice. Uhani so pokopani skupaj z njo.

Ded se na fotografiji drži spodobno resno. Takšna je bila takrat manira. zanimiva je tudi srajca, ki jo nosi pod pruštofom. Ta- vidni del- se je menjal, tako da je bilo videti, kot da ima vsakič na sebi svežo, kar pa ni povsem držalo.

No, stara mama sedi tudi zato, ker je bila v resnici za več kot eno glavo višja od Luke.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več