Žirovci in kultura

-

 Žirovci smo znani po tem, da ne jamramo- raje ukrepamo, a če bi nas vprašali, koliko kulture v takšni ali drugačni obliki, smo pripravljeni spustiti v svoje domove, bi težko dobili enoznačen odgovor.

Vsak od nas ima svoje ''oči'', svojo ''dušo'', svoj odnos do nje. In tudi na svoj način odrto dlan zanjo.
Četudi se včasih zdi, kot da je predniki ne bi cenili (češ, kmetavzarji, prostaki in to), pa je bilo kulture na vsakem koraku zelo veliko. Tudi med preprostimi ljudmi.
Recimo v našem kraju: dolina, na koncu katere smo, je bila že od nekdaj znana po slikarjih, kiparjih, pisateljih. Če ne bi ''dali'' Ljubljani Ivana Zajca iz Sovodnja, ne bi imeli Prešernovega kipa na Tromostovju 😊
Bilo je kar nekaj podeželskih umetnikov, ki so izdelovali freske, kipe Sv. Florjana, različne lesene skulpture. Eden takšnih samoukov - še živečih- je daleč po Evropi znan Peter Jovanovič (1938).
Mimogrede: tudi z zelo zanimivo osebno- družinsko zgodbo.
V Žireh smo imeli celo paleto slikarjev- naivcev. Ki pa imajo kar nekaj akademsko izobraženih naslednikov. Zelo spoštovanih.
Danes je teh, ki ustvarjajo (poleg redne službe), še zmeraj zelo veliko.
Redkokateri kraj pa se lahko pohvali z vsakoletnim Občasnikom! Mi se! Letos praznuje 40. rojstni dan! Izšel je na več kot 400 straneh. V njem najdete intervjuje, raziskovalne članke, različne druge zapise, leposlovje, predstavitve likovnih del sodobnih žirovskih umetnikov. Slikarji Sedej, Tomaž Kržišnik, Stane Kosmač....poznani tudi izven meja Slovenije!
Pred leti sem imela zelo iskreno željo izdati Almanah pesnic in pisateljic Poljanske doline, pa je potem, žal, projekt padel v vodo zaradi finančnih težav. Žal.
Kultura z različnimi vsebinami pa je – vse do korone- tudi odzunaj obilo prihajala v naše kraje. Imeli smo gledališki abonma, ki je ponujal vrhunske predstave najboljših gledaliških hiš. Imamo galerijo, v kateri se je zvrstilo nešteto razstav, literarnih večerov... Kar nekaj smo si jih ogledali v Galeriji Zvonik in v ''Stari šoli'', v kateri domujeta tudi muzej in knjižnica.
Svoj čas smo imeli v kraju 7 pevskih zborov, danes deluje ''le'' eden, a ta je vrhunski: Moški pevski zbor Alpina. Potem je tu Pihalni orkester, ki nas pod vodstvom dirigenta Branka Mraka razveseljuje vrsto let.
Nekoč smo imeli Antona Jobsta- skladatelja, danes imamo Davida Beovića.
Vsako leto je domača gledališka skupina pripravila predstavo, predniki, ki so imeli več časa, so na leto pripravili tudi po 6 predstav.
Imamo tudi knjižnico, ki zelo zavzeto opravlja svoje poslanstvo. Hvala, Majda Treven!
Če imajo tudi drugi slovenski kraji podobno kulturno obarvano bero kot mi, potem je Slovenija- vsaj kar se kulture tiče- neizmerno bogata dežela.
Se pa, seveda, hkrati postavlja tudi vprašanje, koliko umetnikov vseh profilov lahko od kulture samostojno živi, ne da bi jim pri tem pomagala država.
Čisto običajni državljani ''podpiramo'' kulturo na različne načine: kupujemo knjige, obiskujemo gledališke predstave, razstave, opero, Filharmonijo, koncerte.....ter številne druge prireditve, ki jih je toliko, da bi težko naštela vse brez bojazni, da ne bi kakšno nehote izpustila.
Po kakšnih kriterijih smo pripravljeni podpirati kulturnike? Bi to storili le za tiste- najbolj vrhunske ali bi ''znižali'' merila in pristali, da lahko država (davkoplačevalci) podprejo vsakega, ki izrazi takšno željo?
Žirovski Občasnik


Tomaž Kržišnik


Katja Bogataj



Jože Peternelj- Mausar



Milena Miklavčič















Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več