Božična zgodba

 

Še zmeraj je snežilo in ko sem pri poročilih ob pol šestih ujela, da bo tako do večera, me je zaskrbelo. Hči se je že zarana odpravila od doma v Ljubljano, zdelo se mi je, da jo moram čim prej poklicati, da ne bi hitela in bi se ji zato kaj zgodilo. Kar sva ostali sami, me je nenehno skrbelo zanjo.

Za trenutek sem zaprla oči in misli so mi splavale v čas njenega odraščanja. Bila je trmasto in svojeglavo dekle, ki ni nikoli dovolilo, da bi ji drugi solili pamet. Le sem in tja, ko so bila njena doživetja boleča in nerešljiva, se je prikradla v mojo posteljo, se zvila v klobčič, občemela in mirno dovolila, da sem jo božala po hrbtu in jo stiskala k sebi. Ko sem se prebudila, je že ni bilo več, le v kuhinji me je na mizi čakalo sporočilce, preprosto, a vseeno zgovorno. Na list papirja je narisala sonček, brez kakršnih koli drugih odvečnih besed.

Nasmehnila sem se.

Še zmeraj sem čutila duh njenih las, ki so bili za spoznanje bolj vihravi kot ona sama. Pravzaprav ji ni nikoli padlo na pamet, da bi jih krotila, če sem ji kdaj namignila, naj jih vsaj zveže v rep, je zavila z očmi in dejala:«Kakšna starokopitnica si.«

»Bi želela še malo torte?« mi je rekla nekoč, po kosilu, ko sva sedeli v tišini in se predajali vsaka svojim mislim. Taka je bila. Zmeraj, ko sem to najmanj pričakovala, je hotela podarjati stvari, ki jih je imela rada.

Radodarno mi je odrezala rezino.

»Ne bom študirala francoščine. Premislila sem si,« je dejala tiho, a odločno.

Za droben hip me je zabolelo pri srcu. Presenečeno sem odprla usta, kot bi želela hlastniti za še malo zraka, a sem se zadnji hip ugriznila v jezik.
Nejka se je zarežala.

»Mami, ne imej se kar naprej pod kontrolo. Saj ti ne bom ušla na Luno ali kam drugam, verjemi, da ne. Z Borutom sva se odločila, da se vpiševa na medicino.«

»Borutom?«
Prvič sem slišala to ime.

»Ja, Borutom. Mojim fantom. Živela bova skupaj, si pomagala in obema bo laže.«
»Živela skupaj, mar sta….«
Živo sem zardela, kajti misel, da se Nejka ljubi z moškim, se mi je zdela tuja in nemogoča.

Ko je odšla in me na pragu stisnila v objem, sem ostala sama. Tako prekleto sama. Nikogar ni bilo, ki bi me grajal, ker se mi je prismodila čebula ali pa, ker sem pustila revijo na stranišču.

Sem in tja me je poklicala, a ne prepogosto.

»Nočem, da bi bila preveč navezana name,« mi je rekla. Izza ozadja sem slišala moški glas, ki jo je spraševal, če želi, da ji v stepeno jajce nariba svežega korenja.

Takrat sem začela iz blaga izdelovati punčke. Naredila sem jim ljubka zavihana usteca, prifrknjen nosek in velike, zvedave oči. Bile so vseh velikosti, nekatere bolj posrečene, druge manj. Včasih, ko jih že nisem imela kam dati, sem se oglasila pri prijateljici, ki je delala v bolnišnici na otroškem oddelku. Tam, kjer je nekoč umiral moj sin. Hvaležno me je objela in rekla:

»Martina, ko bi ti vedela, kako so naši bolniki veseli tvojega darila.«
Pa nisem vedela. Nikoli nisem prestopila praga, ker me je bilo strah dolgih, belih hodnikov, ki so se izgubljali v neskončnosti.

V dnevni sobi, tik nad drevesom življenja, visi fotografija štirih malčkov z obritimi glavami, poredno se smejejo, eden celo skače po postelji, vsi pa k sebi stiskajo punčke z ognjeno rdečimi kitkami in so videti srečni.

»Včasih je ne izpustijo niti tedaj, ko umirajo,« je dejala hči, ko je prišla na obisk in nekaj dolgih minut nepremično stala pred fotografijo.

Zadržala sem dih in se prijela za prsi. Želela sem jo vprašati, kako ona to ve, a nisem mogla. Besede so mi zastale v grlu, bila sem ganjena in pretresena.

»Seveda, moja hči bo nekoč zdravnica, zato ve,« me je prešinilo.

Veter, ki je že ves dan zavijal okoli vogala, je tisti trenutek potegnil še močneje. Okenska krila, ki so bila stara in potrebna prenove, so tiho zaječala.

Nejka se je zvila v klobčič in se naslonila na mojo ramo. Bili sva tiho, kajti trenutki, ko sva se dotikali, so bili obema še zmeraj dragoceni.

Ura je počasi, a dovolj glasno, da sva jo slišali, predla čas. Mrak, ki se je razlezel med hišami, je tudi v dnevni sobi začel risati dolge temne sence, ki so- sem in tja- zažarele v soju božičnih luči, ki so se izmenično prižigale in ugašale na ulici.

»Mami, mi izpolniš novoletno željo?«

»Dve, tri, deset, kolikor hočeš,« sem rekla in jo potrepljala po laseh.

»Res?«

Dvignila se je pokonci, si spodvila nogi in se resno zazrla vame.

Skomignila sem z rameni in prikimala. Kaj sem hotela drugega.

»Želim si, da prideš na oddelek in ob Božiču otrokom sama razdeliš punčke.«

»Ne, ne, samo tega ne! Dobro veš, da sem prisegla, da ne prestopim praga, kjer je umrl Gašper.«
Sunkovito sem zmajala z glavo in solze so mi za trenutek zameglile pogled.

»Od takrat je že dolgo. Več kot dvajset let. Enkrat se boš morala sprijazniti s tem, da ga ni več.«

Vso noč nisem zatisnila očesa. Premetavala sem se po postelji in čakala, da se zdani. Ure so se vlekle počasi, spomini, ki so še do nedavnega tiho ždeli zaklenjeni za desetimi ključavnicami, so vztrajno odganjali uroke, ki so me držali v svojih pesteh.

»Mar še nisi napravljena?« je vzkliknila Nejka, ko sem, še vsa omotična, pridrsala v kuhinjo, kjer me je že čakala kava.

Hotela sem reči, da tega, kar si želi, ne morem narediti. Potem pa sem ujela njen pogled, na tisoče nagajivih vragcev je poplesavalo v očeh, ki so žarele in me spodbujale, naj že končno storim kaj norega in nepremišljenega.

Zmočila sem konico prsta v kavni usedlini in narisala na mizo smeška. Z velikimi razpotegnjenimi usti.

Nejka je planila pokonci, me zvlekla na sredo kuhinje in zaplesala z menoj.

»Pojdiva, mudi se nama…!«

Čeravno je bil lep, sončen dan, Kamniške planine so se risale kot na dlani, me je stiskalo v prsih.

»Ne morem, ne morem, ne morem stopiti v hišo groze, kjer je umiral sin! Ne morem!«

Kot bi vedela, me je hčerka prijela pod pazduho in se mi vedro nasmehnila.

Srce mi je razbijalo in usta sem imela suha od strahu. Če bi iskali najbolj strašljivo besedo na svetu, bi to bila ''bolnišnica''.

Prvič, kar sem prišla v bolnišnico, sem opazila, da so na steni visele risbe otrok, da so se s stropa pozibavali pisani klovni in da so bili zdravniki, ki so hiteli mimo, prijazni, dobrohotni in zvedavi.

»A vi ste tisti!« je vzkliknil eden izmed njih in mi stisnil roko.

Pogledala sem hčer, pa je le skomignila z rameni in me narahlo potisnila skozi vrata.

Otroci so sedeli v polkrogu in me zvedavo ogledovali. Dečku z velikimi modrimi očmi je skozi iglo v žilo tekla infuzija.

»Prišla je Tetka Božička s punčkami!« so začebljali tisti v prvi vrsti in potem se je vseh dvajset ali trideset otrok zazrlo vame in čakalo, kaj bom naredila.

Bila sem v silni zadregi. Potne kaplje so mi polzele za ušesi in se izgubljale za ovratnikom.

»Punčke, kje so punčke?« so pričeli vzklikati in drobne ročice z rožnatimi prstki so se stegovale po veliki torbi, ki sem jo odložila na tla.

»Prej, preden boste dobili punčke, vam bom povedala pravljico,« sem rekla odločno. Glas mi je zvenel tuje, kot da ne bi bil moj. Usedla sem se na blazino in ena od deklic v rumeni pižami se mi je izmuznila v naročje. Neka druga me je objela okoli vratu in se mi naslonila na lase.

Vprašujoče sem pogledala Nejko, ki pa je le bežno pomahala z roko in spodbudno prikimala.

»Nekoč je živel deček, po imenu Gašper, ki je bil zelo sladkosneden. »Ali mi boš spekla torto?«je vprašal mamo….«

Otroci so zadrževali dih in poslušali. Zdelo se mi je, da sem vnovič svobodna kot ptica, ki z razprostrtimi krili najde pot skozi številne labirinte na svobodo.

Ko sem končala in zajela sapo, so v en glas vzkliknili:«Še eno, še eno, še eno…«

Obrnila sem list v knjigi, si nataknila očala in začela vnovič brati.

To, da sem postala Tetka Božička sploh ni bilo slabo. Hotela sem jih objeti in stisniti k sebi, a ni šlo. Preveč jih je bilo, moje roke pa so bile prekratke.

Dosti pozneje, ko sem jim razdelila punčke in bombone, sem se še zmeraj smehljala.

»Ali boš naslednje leto spet prišla?« me je vprašal deček, ki me je spominjal na Gašperja.

»Obljubim!«sem vzkliknila, počepnila in ga stisnila k sebi.

Še ko so odhajali vsak v svojo sobo, so se ozirali in mi mahali.

Seveda, bila sem Tetka Božička in zato sem jim mahala nazaj.

Z roko zakrijem nasmeh.

V zraku je dišalo po potici, iz bližnje cerkve pa se je zaslišalo petje.

»Sveta noč, blažena noč…«

Zaprla sem oči in dopustila, da so snežinke mehko in nagajivo hkrati padale na obraz.

💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓

 Dedek Mraz in Božiček lahko knjige po zeloooo ugodni ceni naročala kar preko spletne strani

https://goo.gl/1qx5mf

Se jim boste pri nakupu pridružili tudi vi?💖