Tašče
(fotka je s twiterja)
Ko sem pred cca 27 leti začela pisati podlistek Usode, je bila na koncu objavljena moja telefonska številka za tiste, ki bi mi radi zaupali svojo zgodbo.
Nekoč me pokliče neka mlada mamica. Delala je v neki vrtnariji, poročena pa je bila na večji kmetiji. Zaradi hude vročine, ki je še kar naraščala, je malo po deseti uri odšla domov. Vse je bilo tiho, kar se ji je čudno zdelo, saj je na kmetiji v tistem letnem času še pa še dela. Ko pa je šla mimo spalnice, se ji je zazdelo, da nekaj sliši. Odprla je vrata in našla taščo na njenem možu. Okobal.
Skratka, po prvem šoku je sedla v avto in se odpeljala proti vrtcu, da pobere dveletnega sina. Še prej je poklicala mene, v zelo hitrem času sem ji našla sobo pri ženski, ki sem jo osebno poznala…..Nikoli več se ni vrnila na možev dom. Čez tri ali štiri leta se je ponovno poročila in dečku, ki se je rodil, sem bila potem botra….
Toliko – na kratko o še eni usodi.
Lahko da je ta skrajna, a takšnih, da držijo matere svoje sinove v krempljih, je pa dejstvo, o katerem priča zgodovina in tudi sedanjost.
💚💚💚💚💚💚💚💚💚
Včeraj (v nedeljo) sem se že zarana po Skypu pogovarjala z –
recimo, da ji je ime Anja. Stara je komaj 45,5 let, pa je zaradi mame svojega
prvega fanta doživela toliko gorja, da ga je težko doumeti, kaj šele opisati z
besedami. Pa dotična mama ni kdorsigabodi. Je izobražena, celo zelo
priljubljena med tistimi, ki je ne poznajo tako, kot jo pozna Anja.
Borut se ji je- dokler ni spoznala njegove družine- zdel
nekaj posebnega. Ni popival, ni bil nesramen, vzvišen. Do drugih je imel zelo
fer odnos, do kolegic je bil neizmerno spoštljiv, pozoren, rad je pomagal tudi
tistim kolegom, ki so imeli pri izpitih kakšne težave.
Anja: "Ko se je izvedelo, da hodiva, mi je bila polovica
fakultete nevoščljiva! Bila sem celo malo domišljava ob misli, da mi ga je
uspelo omrežiti. Nekaj mesecev pred diplomo- bila sva skupaj že dve leti, ne da
bi me enkrat samkrat peljal domov- sem zanosila. Nisem se sekirala, saj sem
vedela, da me po diplomi- kljub nosečnosti- čaka služba. Bila sem prepričana,
da se bova poročila, si najela stanovanje, in srečno živela do ''konca
življenja''.
Ko sem mu povedala za nosečnost, sem ga prvič slišala
preklinjati. Prvič je bil nesramen, celo grob. Držal se je za glavo, češ kaj
bodo pa doma rekli! To bo štala! Mama me bo ubila! In podobno. Bila sem v šoku,
ko je zahteval, naj splavim, ker da njegova mama ''ne bo preživela moje
nosečnosti, da jo bo kap.''
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla k sebi. Nisem
mogla doumeti, da sem Boruta tako slabo poznala. Spraševala sem se, kako je to
mogoče, zdelo se mi je namreč, da med nama ni bilo nobenih skrivnosti.
Nekaj časa ga potem ni bilo na spregled, tudi na telefonske
klice ni odgovarjal. Nekoč pa me pokliče cimra, naj pridem čim prej domov, da
me pred vrati čaka neka gospa. Ko jo vprašam, kakšna je, mi odgovori, da nič
posebnega, a zelo prijazna.
Bila sem prepričana, da je prišla na obisk teta, po pol
sestra pokojnega dedka, ki je živela v Piranu, na vsake toliko časa pa si je
prišla v Ljubljano ogledat kakšno operno predstavo. Čudno se mi je le zdelo, da
me ni poklicala…
Ženske, ki sem jo zagledala pred seboj, nisem videla še
nikoli v življenju. Bila je manjše rasti, prijetna na pogled, celo nasmehnila
se mi je. Povabila sem jo v skupno kuhinjo, kjer na srečo ni bilo nikogar. Ko
sva bili sami, je odložila ''masko'' in iz njenih ust so začele padati ogabne,
prostaške in umazane besede. Tudi takšne, ki jih nisem še nikoli slišala.
Očitala mi je, da sem zapeljala Boruta, da sem onečastila njeno družino, da sem
mu uničila prihodnost in podobne bedarije. Enkrat samkrat ni povzdignila glasu,
strup iz njenih ust se je valil na komaj slišen način.
Ker sem bila ves čas tiho, je nazadnje odprla torbico in iz
nje potegnila belo ovojnico z denarjem. Vprašala me je, če je deset tisoč
nemških mark dovolj ali hočem še kaj več? Takrat pa sem na ves glas zakričala,
naj izgine z denarjem vred, če ne, bom poklicala policijo.
Veste, to, kar se je dogajalo, ni bilo normalno! Razumela
bi, če bi si Borut našel drugo, če bi me zaradi nje pustil, a tega, kar je
storil, preprosto nisem mogla dojeti. Kdo so ti ljudje? Sami norci?
Poznala sem dve iz tretjega letnika, ki sta živeli v istem
kraju. Ko sem ju vprašala, če jih poznata, sta pritrdili. Da so zelo fajn
ljudje, spoštovani in cenjeni, sta še dodali. Še manj mi je bilo jasno. Začela
sem celo dvomiti vase, kaj pa, če sem res kurba, prasica, če sem jaz naredila
vse narobe?
Po rojstvu otroka sem se za nekaj časa preselila domov, k
staršem. Boruta so imeli radi, saj je bil velikokrat pri nas. Njegova odsotnost
jim je bila še manj razumljiva kot meni.
Z njegovo mamo sem se ponovno soočila, ko sem Boruta tožila
za očetovstvo. Nika mu je bila tako zelo podobna, da tudi po tej plati ni bilo
nobenega dvoma. V napad je poslal mamo, sam se je potuhnil. Ponoven šok!
Ker ji moja mama ni dovolila, da bi vstopila v hišo, jo je
grobo odrinila. Pri padcu preko dveh stopnic si je mama zlomila roko. Ksantipo
sem hotela prijaviti policiji, pa mama ni dovolila. ''Nočem, da še mi mešamo
drek!'' je dejala.
Ko je imela Nika osem let, me je odvetnica presenetila s
sporočilom, da ji je Borut dostavil potrdilo o neplodnosti. Zahtevala sem DNK
analizo. Pri tem me je podpiral tudi Jani, moj mož in oče druge hčerke
Natalije.
Z Borutove strani ni bilo nobenega odziva. Nekega ponedeljka
pa me pokliče v pisarno direktor. Da se ima nekaj nujnega pomeniti z menoj, mi
je rekel. Brez olepšavanja je vrgel karte na mizo: dejal je, da je stvar na pol
politična, da nekdo iz stranke, ki ji je pripadal, zahteva, naj me odpusti iz
službe. Še dobro, da me je zelo cenil, pa da ni bil pripravljen ubogati. Ne
glede na to, da sem bila politično na drugi strani kot on.
Uradno me je res odpustil, neuradno pa sem postala namestnica
direktorja hčerinskega podjetja.
Čez tri leta sem s pomočjo sodišča dosegla, da je Borut
moral privoliti v moje pogoje. Ni bilo lahko: njegova mama mi je nenehno
grozila, me zasledovala, rovarila proti meni pri sosedih. Še dobro, da je
pustila pri miru vsaj svojo vnukinjo!
Z Borutom sem se ponovno srečala na sodišču. Po desetih
letih. Prišel je z mamo in očetom. Na videz je bil še zmeraj takšen, kot je bil
nekoč: najbolj prijazen fant na svetu!
Hčerke ni hotel niti videti, kljub dokazom z DNK je trdil,
da sem ga ogoljufala. Čeprav sem vedela, da ima družina veliko pod palcem, sem
privolila ''le'' v 200 evrov preživnine.
Naslednji dan me je poklical v službo. Spet zelo prijazen
dober dan, kako si kaj. Nato pa me je z enim stavkom postavil pred zid: če mi
ne boš dala miru, se bom ubil.
Mislila sem, da me bo kap. Zakaj je to rekel? Kaj se je
dogajalo pri njem doma? So ga domači, predvsem mama, maltretirali? Kaj so
počeli z njim? Ne nazadnje je imel že skoraj 48 let, ni bil več otrok?
Preživnina je prihajala z maminega bančnega računa, ne
njegovega. Nenavadno. Nekaj časa sem ga sledila na Facebooku, potem pa je svojo
stran zaklenil pred nepovabljenimi. Objavljal je same lepe stvari, nič grdega,
nič takšnega, kar bi bilo naperjeno proti komurkoli.
Včasih se bojim, da bi mu hčerka postala podobna. Upam, da
mu ne bo. Zna se tudi razjeziti, hvala Bogu, če ji ni kaj prav.
Kako živi Borut, ne vem, vem pa, da je njegova mama še
zmeraj zelo pri močeh. Prejšnji teden nam je spet nekdo stresel smeti pred
parkiranim avtom. Ali to stori sredi noči ali takrat, ko smo v službi, ne vem.
Vem pa, da ne more biti drug kot ona.«
Komentarji
Objavite komentar