Smeh je včasih sladak, včasih grenak, včasih pa mrzel kot led
Torek, 15. december 2020
V 2. del knjige Babice, hčere in vnukinje, sem v iskalnik vnesla besedo ''smeh''. Dobila sem čez 100 rezultatov. nekaj jih objavljam....
**
Leta 1973 sem diplomirala in se zaposlila na osnovni šoli v bližini bloka, kjer smo stanovali. Kolegice so me posvarile, da je ravnatelj znan babjak, da podere vse, kar pride na novo. Ker se nisem primerno odzvala na njegova vabila v pisarno, me je začel zasmehovati in poniževati. Želel me je spraviti tudi v ZK, zato mi je vsak dan postavljal precej osebne pogoje za vpis. Enkrat, ko smo šli na sindikalni izlet, se je obnašal skrajno razuzdano. Tako in tako so se ga učitelji in nekatere učiteljice napili, potem pa so se šli igrico, da so kandidatki zavezali oči z ruto, nakar je morala s tipanjem ugotavljati, komu pripada mednožje. Smeha je bilo toliko, da ne morem povedati, meni pa se je obračal želodec.
**
Nekoč sem bila nesramna in sem eni od najhujših opravljivk pred zbranim občinstvom vrgla v obraz, da je imela njena cenjena hči že tri splave. Naj zato raje pometa pred svojim pragom. Vem, da je bilo grdo, a tudi moja potrpežljivost s temi coprnicami je imela meje. Spet je prijokal na svet sin, ki sem ga iz čiste žlehtnobe poimenovala po njegovem očetu. Dosegla sem tudi, da je moral plačevati alimente. Lep in nepozaben občutek je bil, ko sem se lahko smehljala, on pa je škrtal z zobmi.
**
Nekaj dni sva preživela tudi na morju, v Opatiji. Tudi tja sva se odpeljala z vlakom. Še zmeraj hranim školjko, ki mi jo je kupil. Dar je bil še toliko bolj dragocen, ker sem vedela, da ima zelo malo denarja. Kakšen priboljšek sem in tja so mu dali strici in tete, ki so v globoki veri verjeli, da bo nekoč dober duhovnik.
Tudi zadnjo noč sva preživela skupaj. Niti za trenutek nisva zatisnila oči. Ne, ne, ničesar intimnega nisva počela. Objeta sva v tišini ležala v postelji, zase vem, da sem si želela zapomniti vsak njegov dotik, vonj las, nasmeh. On ni nič govoril, le srce mu je glasno razbijalo.
**
»Odraščala sem v času, ko je bilo vse zelo drugače, kot je danes. Kadar kaj razlagam vnukom, se mi posmehujejo in me zavrnejo z besedami, da fantaziram, da oni že tako in tako vse vedo, ker so prebrali na internetu.
V hiši starih staršev, zelo na tesnem, nas je živelo najprej enajst, potem pa, ko smo se rojevali otroci, še veliko več. Stranišče smo imeli zunaj, zraven kozolca, skupno kuhinjo, vsaka družina pa je imela eno samo sobo, v kateri so skupaj spali starši in otroci. Starši so mi povedali, da so se med seboj kar dobro razumeli, a le do takrat, ko se je omožila mamina mlajša sestra.
Njen Ludvik je bil med vojno v partizanih, na račun teh zaslug je dobil mesto tajnika na občini. Bil je zelo lep moški, okoli njega je brenčalo veliko žensk, tudi poročenih, a mama mi ni znala povedati, zakaj je na koncu izbral Zefko, njeno sestro. Teta je bila prvo dekle daleč naokoli, ki se ni poročila cerkveno, tudi otroka nista bila krščena. Ljudje so jo zaradi tega še leta in leta opravljali.
Nihče ni točno vedel, kje je dobil material, a kmalu po poroki je v hišo napeljal vodo, njegovi purši z občine pa so mu naredili tudi stranišče. Če mu kasneje ni bilo kdaj kaj prav, je zaprl dotok vode z besedami sedaj se pa jebite, če se morete. Bila sem stara šest let, ko se je začelo. Ponoči je hodil sem in tja, kričal, zlival krop skozi okno, ker je bil prepričan, da stojijo na dvorišču ljudje, ki mu hočejo škodovati.
**
Z menoj je zelo grdo ravnala. Ljudje so ji neštetokrat očitali, da nima srca. Z očetom sta se vnovič zbližala, ko sem začela hoditi v šolo. Spominjam se, da se mi je med odmorom učitelj posmehoval, da imam očeta z velikim nosom in s štrlečimi ušesi. Ko so otroci ugotovili, da se mi lahko posmehujejo tudi oni, so to nemudoma storili. Nisem jokala, o ne, le stisnila sem zobe in si tiste, ki so imeli zlobne jezike, zapomnila za vse večne čase.
Kmalu sem dobila še sestrico, ki sem se je zelo razveselila. Žal pa se je z nama poigrala usoda: on je bila podobna mami, jaz pa očetu. Z drugimi besedami je to pomenilo, da je bila sestrica lepa, jaz pa z velikim nosom zelo grda.
**
»Mama je po rojstvu drugega otroka zbolela za poporodno depresijo. Ker je bila umetniška duša, so vsi mislili, da se je pač preselila v svoj svet, in se niso kaj prida zmenili za njene blodnje. Potem je dojenček dobil hudo drisko. Mama se ni zmenila zanj, četudi je bil že popolnoma dehidriran. Povsem slučajno se je pri nas oglasila patronažna sestra in njenemu bliskovitemu reagiranju se imamo zahvaliti, da je bratec preživel. Mama je sedela na kavču, gledala skozi okno in se smehljala. Od takrat naprej smo vedeli, da je takrat, ko se smehlja, hudo bolna in da ji moramo pomagati.
Tata jo je imel silno rad. Pravzaprav smo jo vsi nosili po rokah. Nenehno sem se spraševala, kako to, če pa jaz kot njena hči nimam nič od njene ljubezni. Nikoli me ni vzela v naročje, nikoli me ni pogledala v oči, zmeraj je strmela skozme.
Komentarji
Objavite komentar