ZDRAVO V LETO 2021

 

Ni lepšega, kot si na Silvestrovo, ko hiša diši po potici, privoščiti kapučino! Časa za razmišljanje je bilo čez dan dovolj! Kadar delajo roke, lahko gredo sive celice malo po svoje!

 

Prepričana sem, da v teh dneh domala vsi- če ne na glas, pa v srcu- delamo ''inventuro'' minulega leta.

 

Zgodilo se je marsikaj, tako na osebni ravni kot v družbi, katere del smo.

 

Marsikaj dobrega ali slabega, kar nas je zaznamovalo spomladi ali čez poletje, smo že pozabili. Marsikaj od tega, kar doživljamo decembra, bo izginilo iz spomina prej kot čez leto ali dve.

 

Srčno si želim, da si bomo zapomnili vsaj izkušnje, ki smo jih v težkih trenutkih nabrali. Nikar se ne jezimo, če nam jih je življenje poslalo na pot! Pomagale nam bodo vsakič znova, ko se bo ''zgodovina ponavljala''.

 

Upam, da smo se iz njih marsičesa naučili. Predvsem pa tega, da ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

 

Vsak od nas je spoznal, kje so njegove meje, koliko je še treba, da elastika poči ali se samo poškoduje.

 

Ostanimo optimistični: šele v situacijah, ko smo potisnjeni na rob, lahko spoznamo svoje zmožnosti!

 

V času karantene je bilo bližine družinskih članov več kot kdaj koli poprej. Nekateri je niso dobro prenašali, drugi so – presrečni – odkrili, kako lepo je lahko tudi v ''krogu najbližjih''.

 

Tisti, ki so zboleli, so v trenutkih, ko jim bolezen ni prizanašala, še toliko bolje razumeli, kako pomembno je zdravje. In kako pomembno je, če imamo ob sebi nekoga, ki nam stoji ob strani.

 

V teh dneh se pogosto sprašujemo, bomo sploh še kdaj dosegli luč na koncu tunela.

Ja, bomo, seveda jo bomo, a naj se še tako noro sliši- marsikaj, če ne vse, je odvisno od nas. Samo od nas.

 

Vsem skupaj zelo iskreno in od srca želim, da bomo tudi  v prihodnje znali in zmogli premagati težave, ki nam jih bo usoda postavila na pot.

 

Želim si tudi, da bi prastare vrednote: družina, ljubezen, medsebojno spoštovanje, sočutje, iskrenost, odpuščanje….postale še bolj pomemben delček našega srca, da bi nas oblikovale in varovale pred hudim na vsakem koraku.

 

Želim si tudi, da bi se bolj znali pohvaliti, reči drug drugemu kaj lepega. Biti iskreni, a spoštljivi.

 

Če bomo kot družina, kot večja ali manjša skupnost, kot narod, držali skupaj, se poslušali, če bomo dajali to, kar bi želeli sprejemati,  če bomo spoštovali drugačnosti, a bili hkrati suvereni in hvaležni za danosti, ki jih imamo, če bomo pokončno odgovarjali za lastna dejanja, bomo spoznali, da smo si veliko bolj blizu, kot si danes mislimo.

 

Ostanimo zdravi, poskušajmo se tudi v najbolj zoprnih trenutkih nasmehniti, pomagajmo drug drugemu in – imejmo se radi.

hope – painting by charlotte tønder