ZDRAVO V LETO 2021

-

 


Ni lepšega, kot si na Silvestrovo, ko hiša diši po potici, privoščiti kapučino! Časa za razmišljanje je bilo čez dan dovolj! Kadar delajo roke, lahko gredo sive celice malo po svoje!

 

Prepričana sem, da v teh dneh domala vsi- če ne na glas, pa v srcu- delamo ''inventuro'' minulega leta.

 

Zgodilo se je marsikaj, tako na osebni ravni kot v družbi, katere del smo.

 

Marsikaj dobrega ali slabega, kar nas je zaznamovalo spomladi ali čez poletje, smo že pozabili. Marsikaj od tega, kar doživljamo decembra, bo izginilo iz spomina prej kot čez leto ali dve.

 

Srčno si želim, da si bomo zapomnili vsaj izkušnje, ki smo jih v težkih trenutkih nabrali. Nikar se ne jezimo, če nam jih je življenje poslalo na pot! Pomagale nam bodo vsakič znova, ko se bo ''zgodovina ponavljala''.

 

Upam, da smo se iz njih marsičesa naučili. Predvsem pa tega, da ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

 

Vsak od nas je spoznal, kje so njegove meje, koliko je še treba, da elastika poči ali se samo poškoduje.

 

Ostanimo optimistični: šele v situacijah, ko smo potisnjeni na rob, lahko spoznamo svoje zmožnosti!

 

V času karantene je bilo bližine družinskih članov več kot kdaj koli poprej. Nekateri je niso dobro prenašali, drugi so – presrečni – odkrili, kako lepo je lahko tudi v ''krogu najbližjih''.

 

Tisti, ki so zboleli, so v trenutkih, ko jim bolezen ni prizanašala, še toliko bolje razumeli, kako pomembno je zdravje. In kako pomembno je, če imamo ob sebi nekoga, ki nam stoji ob strani.

 

V teh dneh se pogosto sprašujemo, bomo sploh še kdaj dosegli luč na koncu tunela.

Ja, bomo, seveda jo bomo, a naj se še tako noro sliši- marsikaj, če ne vse, je odvisno od nas. Samo od nas.

 

Vsem skupaj zelo iskreno in od srca želim, da bomo tudi  v prihodnje znali in zmogli premagati težave, ki nam jih bo usoda postavila na pot.

 

Želim si tudi, da bi prastare vrednote: družina, ljubezen, medsebojno spoštovanje, sočutje, iskrenost, odpuščanje….postale še bolj pomemben delček našega srca, da bi nas oblikovale in varovale pred hudim na vsakem koraku.

 

Želim si tudi, da bi se bolj znali pohvaliti, reči drug drugemu kaj lepega. Biti iskreni, a spoštljivi.

 

Če bomo kot družina, kot večja ali manjša skupnost, kot narod, držali skupaj, se poslušali, če bomo dajali to, kar bi želeli sprejemati,  če bomo spoštovali drugačnosti, a bili hkrati suvereni in hvaležni za danosti, ki jih imamo, če bomo pokončno odgovarjali za lastna dejanja, bomo spoznali, da smo si veliko bolj blizu, kot si danes mislimo.

 

Ostanimo zdravi, poskušajmo se tudi v najbolj zoprnih trenutkih nasmehniti, pomagajmo drug drugemu in – imejmo se radi.

hope – painting by charlotte tønder

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več