Moški so prvič v zgodovini prišli do besede!

Bralke in bralci so dobili v roke tretji del trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. 

Knjiga prinaša ''moške zgodbe''!

Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je se je nekdo ''spomnil'' tudi na moške, na njihovo necenzurirano resnico intime in medsebojnih odnosov med moškim in žensko nasploh!

Več kot 310 zgodb boste lahko prebirali sami ali skupaj s partnerjem (lahko mu knjigo tudi podarite, vesel jo bo!).

530 strani prinaša tisti del naše vsakdanjosti, o kateri zelo težko govorimo, če sploh!

****************

Nekaj odlomkov iz uvodne besede:

.........."Moške zgodbe so mi dale misliti. Počasi sem spoznala, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj žrtev pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj oddaljeno od stereotipov, pa je prišla zlasti v stiku z mlajšimi.

Sogovorniki so me še dodatno prepričali, da je življenje, ki ga živimo, sestavljeno iz več hitrosti. Če so nekateri med njimi še zmeraj priklopljeni na vrednote, predsodke, spoznanja, ravnanja in ukrepanja, značilna za 20. stoletje, pa jih drugi po načinu življenja krepko prehitevajo po levi in desni. Principi, ki jim sledijo, so novi, drugačni, predvsem pa še nepreverjeni, zato tudi težko sodim, komu od njih bo pot do cilja tlakovana z manj padci in poleni pod nogami.

Tudi pri »moških zgodbah« se je zgodilo podobno kot pri ženskih: tisti, ki sledijo preverjenim družinskim, tradicionalno obarvanim vrednotam (brez večjih pretresov doštudirajo, si ustvarijo gnezdo, poročijo, imajo otroke), imajo običajno precej »nezanimivo« življenje. Razen, seveda, če ga ne zaznamujejo bolezni, nesreče.

Nisem si mislila, da so tudi moški vraževerni. Binetova babica, na primer, bi morala iti za nuno.

Leta 1937, tik pred je podala zaobljubo, se je zagledala v šoferja, ki je vsako jutro pripeljal eno od učenk, ki jih je v nunski šoli poučevala. K poroki je šla, kakšno bogokletstvo za tiste čase, že noseča. Ko je avto z ženinom in nevesto speljal izpred domače hiše na cesto, je povozil otroka, ki se ni pravočasno umaknil. Zakon, ki je bil že na začetku zaznamovan s takšno tragedijo, ni mogel biti srečen. Mož je z ženo zelo grdo ravnal, ona pa se je na skrivaj vdajala pijači, se, ko je bila sama, bičala po hrbtu in hodila v cerkev. Od osmih živorojenih otrok je ostal živ le Binetov oče, pa še ta verjetno zato, ker ga je še pravočasno vzela k sebi samska teta. Tudi Binetov oče v zakonu ni imel sreče. Od petih otrok, ki so se mu rodili, je ostal živ le Bine. Pri triindvajsetih je malo manjkalo, pa bi se poročil, a mu je bodoča žena teden dni pred poroko ušla z najboljšim prijateljem. Sklenil je, da ostane sam, da se na ta način poskuša znebiti družinskega uroka.

Presenetilo me je, s kakšno močjo dedje in njihovi sinovi še danes občutijo posledice med- in povojnega časa. Travme, ki so se globoko zajedle v slovensko bit, puščajo, kot kaže, sledi tudi v medsebojnih odnosih. Naj se sliši še tako čudno: zaradi ideoloških zablod trpi marsikatera zveza, sovražijo se sosedje, sorodniki, nekateri pa celo izgubijo službo.

Anžetov praded je septembra 1947 v poznih popoldanskih urah šel v mlin po moko. Nikoli več se ni vrnil. Družina še zmeraj išče njegov grob. Četudi ljudski glas ve, kdo so bili morilci, pa so ti, žal, grozljivo resnico o tem, kaj se je v resnici zgodilo, odnesli s seboj v grob.

Ko je Milan (1941) izvedel, da je bil njegov oče domobranec, se je na smrt zbal, da bo kot novinar izgubil službo. Njegova mama je umrla leto po osamosvojitvi. Ker so jo pokopali cerkveno kljub zgražanju bratov in sester, njega ni bilo na pogrebu. Mislil je, da bi udeležba okrnila njegov ugled....."