Moški so prvič v zgodovini prišli do besede!

-



Bralke in bralci so dobili v roke tretji del trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. 
Knjiga prinaša ''moške zgodbe''!
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je se je nekdo ''spomnil'' tudi na moške, na njihovo necenzurirano resnico intime in medsebojnih odnosov med moškim in žensko nasploh!
Več kot 310 zgodb boste lahko prebirali sami ali skupaj s partnerjem (lahko mu knjigo tudi podarite, vesel jo bo!).
530 strani prinaša tisti del naše vsakdanjosti, o kateri zelo težko govorimo, če sploh!

****************
Nekaj odlomkov iz uvodne besede:

.........."Moške zgodbe so mi dale misliti. Počasi sem spoznala, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj žrtev pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj oddaljeno od stereotipov, pa je prišla zlasti v stiku z mlajšimi.
Sogovorniki so me še dodatno prepričali, da je življenje, ki ga živimo, sestavljeno iz več hitrosti. Če so nekateri med njimi še zmeraj priklopljeni na vrednote, predsodke, spoznanja, ravnanja in ukrepanja, značilna za 20. stoletje, pa jih drugi po načinu življenja krepko prehitevajo po levi in desni. Principi, ki jim sledijo, so novi, drugačni, predvsem pa še nepreverjeni, zato tudi težko sodim, komu od njih bo pot do cilja tlakovana z manj padci in poleni pod nogami.
Tudi pri »moških zgodbah« se je zgodilo podobno kot pri ženskih: tisti, ki sledijo preverjenim družinskim, tradicionalno obarvanim vrednotam (brez večjih pretresov doštudirajo, si ustvarijo gnezdo, poročijo, imajo otroke), imajo običajno precej »nezanimivo« življenje. Razen, seveda, če ga ne zaznamujejo bolezni, nesreče.
Nisem si mislila, da so tudi moški vraževerni. Binetova babica, na primer, bi morala iti za nuno.
Leta 1937, tik pred je podala zaobljubo, se je zagledala v šoferja, ki je vsako jutro pripeljal eno od učenk, ki jih je v nunski šoli poučevala. K poroki je šla, kakšno bogokletstvo za tiste čase, že noseča. Ko je avto z ženinom in nevesto speljal izpred domače hiše na cesto, je povozil otroka, ki se ni pravočasno umaknil. Zakon, ki je bil že na začetku zaznamovan s takšno tragedijo, ni mogel biti srečen. Mož je z ženo zelo grdo ravnal, ona pa se je na skrivaj vdajala pijači, se, ko je bila sama, bičala po hrbtu in hodila v cerkev. Od osmih živorojenih otrok je ostal živ le Binetov oče, pa še ta verjetno zato, ker ga je še pravočasno vzela k sebi samska teta. Tudi Binetov oče v zakonu ni imel sreče. Od petih otrok, ki so se mu rodili, je ostal živ le Bine. Pri triindvajsetih je malo manjkalo, pa bi se poročil, a mu je bodoča žena teden dni pred poroko ušla z najboljšim prijateljem. Sklenil je, da ostane sam, da se na ta način poskuša znebiti družinskega uroka.
Presenetilo me je, s kakšno močjo dedje in njihovi sinovi še danes občutijo posledice med- in povojnega časa. Travme, ki so se globoko zajedle v slovensko bit, puščajo, kot kaže, sledi tudi v medsebojnih odnosih. Naj se sliši še tako čudno: zaradi ideoloških zablod trpi marsikatera zveza, sovražijo se sosedje, sorodniki, nekateri pa celo izgubijo službo.
Anžetov praded je septembra 1947 v poznih popoldanskih urah šel v mlin po moko. Nikoli več se ni vrnil. Družina še zmeraj išče njegov grob. Četudi ljudski glas ve, kdo so bili morilci, pa so ti, žal, grozljivo resnico o tem, kaj se je v resnici zgodilo, odnesli s seboj v grob.
Ko je Milan (1941) izvedel, da je bil njegov oče domobranec, se je na smrt zbal, da bo kot novinar izgubil službo. Njegova mama je umrla leto po osamosvojitvi. Ker so jo pokopali cerkveno kljub zgražanju bratov in sester, njega ni bilo na pogrebu. Mislil je, da bi udeležba okrnila njegov ugled....."

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več