Ena zgodba

Judita (1959)

»V tretjem letniku medicine sem spoznala I. K, ki je bil zaposlen v takratni JLA. Bila je to ljubezen na prvi pogled, ena tistih, ki se zarije globoko v srce, da ženska postane slepa in gluha za vse dobronamerne nasvete. Po rojstvu sina sem pustila študij, kar je razžalostilo moje skrbne starše, ki so si odtrgovali od ust, da sem lahko študirala. Po dveh letih se je rodil drugi sin, ki pa je bil zaradi pogostih bolezni zelo zahteven otrok. Ni bilo misliti, da bi spet sedla v študentske klopi. Vseeno sem se trudila, da sem svoje znanje vsaj kolikor toliko ohranjala. To sem lahko počela le v času, ko moža ni bilo doma. To, da bi bila bolj izobražena od njega, bi čutil kot veliko žalitev. Zelo je bil navezan na svoje domače kraje, kamor smo pogosto odhajali na počitnice. Sinova je na silo vzgajal kot Jugoslovana. Ni mu uspelo. Prav ponosna sem nanju! No, pa to samo mimogrede.

I. K. je bil zelo lep moški. Sam je večkrat dejal, da zvestoba ni njegova odlika. Po dveh, treh aferah, o katerih je govorila vsa Ljubljana, sem se vdala v usodo, zavedajoč se, da nikoli ne bo čisto moj. Na zunaj je bil zmeraj zelo urejen, prijazen, šarmanten, znal je osvajati. Težko se mu je bilo upreti, vem iz lastnih izkušenj. Doma je odložil masko in bil takšen, kot je bil v resnici: zelo agresiven, netoleranten, mene in otroka je nenehno podrejal, tudi poniževal, maltretiral, psihično nasilje je bilo dnevno prisotno. V trgovini, ki je bila v pritličju bloka, kjer smo živeli, je odprl račun. Izdatke za hrano je poravnaval mesečno. Moram dodati še to, da so morale trgovke vse račune kopirati in jih zanj vlagati v posebno mapo. Za to dodatno delo so od njega dobivale tudi ekstra napitnino. Kakšne, ne vem. V moji omari je viselo dvoje vrst oblačil: ena za doma in ena za ven. Tista za ven mi je kupoval on. Bila sem lepe postave, visoka okoli meter sedemdeset, tako da se je med prijatelji rad ponašal s svojo lastnino.

Čustveno sem mu bila od prvega dne, ko sva se spoznala, popolnoma podrejena. Vsi ljubezenski dotiki so morali biti po njegovih pravilih. V postelji je bil lahko enkraten ljubimec, a le, če se mu je zdelo, da ni nobene potrebe, da me mora kaznovati. Kadar sem se mu s čim zamerila, mi ni dovolil, da bi doživela orgazem. Tudi seks je bil zelo egoističen in grob. Pogosto je zahteval, da ga oralno zadovoljujem. Vedel je, da se mi je to gnusilo.

Potem so prišla devetdeseta leta. Mojemu možu se je že ob sami besedi samostojnost mešalo. Bil je prepričan, da bo večina Slovencev stopila na stran JLA in bratstva, zato je bilo njegovo razočaranje ob plebiscitu še toliko večje. V naši kuhinji je potekalo nešteto skrivnih sestankov. O tem, kaj so se mož in somišljeniki pogovarjali, nisem smela vedeti.

Zahteval je, da se sinova preselita v njegov rojstni kraj, kjer naj bi nadaljevala šolanje. Njegov ukaz se mi je zdel preveč surov in nečloveški, da bi ga zlahka pogoltnila. Prvič, kar sva bila skupaj, sem se mu uprla. Ko je videl, da sta se jokala tudi fanta, je popustil …

Desetdnevne vojne se spominjam kot morastih sanj. Prihodnost naše družine, kakršna koli je bila, je visela na nitki. Ko je mož ugotovil, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, se je odločil, da gre. Zarana, že malo pred četrto nas je zvlekel iz postelj. V kuhinji nas je pričakal s pištolo v roki. Vrtel jo je naprej in nazaj. Ob tem pa na glas razmišljal, bi storil najbolje, da nas – v poduk – vse pobije ali ne. V svoji slepoti je bil vsega zmožen …

Pobral mi je zlatnino, ki je nisem imela malo, najlepše obleke, nekaj slik, kipcev, vzel je sinovo dragoceno zbirko znamk in starih razglednic, bančni račun pa je izpraznil do zadnjega dinarja. V spomin mi je pustil tudi neplačan kredit za avto, ki ga je odpeljal s seboj.

Predstavljate si, kako mi je bilo: bila sem brez službe, dva šoloobvezna otroka, neplačana stanarina, neplačani računi za elektriko, časopise. Če mi ne bi pomagale nekatere oficirske družine, ki so živele v bloku, bi umrli od lakote. Ni mi kazalo drugega, kot da sem se globoko ponižala in stopila k staršem po pomoč. To je bil najtežji korak v mojem življenju! Očitki so padali vsevprek, a so se me nazadnje usmilili zaradi vnukov.

S pomočjo bratranca sem dobila službo negovalke v bolnišnici. Od moža ni bilo nobenega glasu, šele leta 2002 je otrokoma sporočil, da mu je umrla mama. Žal nismo imeli toliko denarja, da bi šli na pogreb, pa še bali smo se … Prek nekdanjih znancev sem izvedela, da se je ločil od mene – kako, še danes ne vem – in se poročil z drugo.

Ob delu sem še študirala, dosegla sem univerzitetno izobrazbo. Žal so mi v tem času leta sama od sebe drsela med prsti. Čisto sem pozabila nase in na ljubezen, moško bližino sem odmislila, četudi je bilo v bolnišnici nekaj priložnosti. A so bili moški, ki so se mi ponujali, v glavnem poročeni. Enkrat ljubica – zmeraj ljubica! Res mi ni bilo do tega!«