Ena zgodba od 310-ih

-
Robijeva zgodba je ena od več kot 310-ih, ki jih najdete v tretji knjigi MOŠKE ZGODBE (Trilogija ogenj, rit in kače niso za igrače)



“................Maja me je želela izriniti iz hiše, napoditi iz svoje bližine, mi ukrasti hčerko. A je imela smolo: večina računov za hišo je bila izstavljena na očetovo firmo. Dejansko je bila hiša njegova, po spletu okoliščin sva imela enaki imeni. Babovje je to spregledalo. Ker so videle, da ne bo šlo zlepa, so me začele izsiljevati, da bodo na pomoč poklicale tudi medije. Vseeno mi je bilo. Če bi mi v službi nagajali – pa mi na srečo niso – bi me čakala zaposlitev v očetovi firmi.
Čas je neusmiljeno tekel, postopki so se vlekli kot jara kača. Vedno znova smo premlevali eno in isto. Tašča je, hvala Bogu, vztrajala, da ni nikoli opazila nobenega spolnega nasilja z moje strani. Škoda, da ji niso dovolili spregovoriti o tem, koliko ur na dan Maja preživi z lastno hčerko.
Po približno petih letih, na predzadnjem naroku, je Maja prišla v spremstvu nekega moškega in noseča. Tistega dne je sodišče izdalo sklep, v katerem je zavrnilo primarni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se J. M. (hči pravdnih strank, rojena (xx.xx.xxxx) začasno, do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka, predodelila v varstvo in vzgojo materi, očetu pa se prav tako ne odredi prepoved stikov s hčerko, zavezuje se ga le k plačevanju 730 EUR mesečne preživnine za otroka.
A tukaj še ni konec zgodbe! Mira si ni mogla odpustiti, da si je na meni polomila strupene parklje! Ko me ni mogla drugače zajebavati, me je v Majinem imenu tožila za večjo mesečno preživnino.
Človek obrača, Bog obrne. V novem partnerstvu Maja ni našla prostora za najino hčerko. Svoji mami je kar po telefonu rekla tole: 'Pokliči Robija, in če hoče, naj jo vzame k sebi!' Hčerka je bila presrečna, ker se je lahko po dobrih petih letih vrnila domov. Na tem mestu bi se iz vsega srca zahvalil tudi bivši tašči in tastu, da sta me podpirala in mi stala ob strani. Vsem očetom, ki se boste znašli na mojem mestu, pa polagam na srce: če boste v postopkih ugotovili, da odvetnica, tožilka, sodnica, vaša partnerica in ženska iz CSD-ja skupaj pijejo kavo, se ne ustrašite! Tudi takšne naveze se da premagati, a le, če imate veliko srečo! To, da ste nedolžni in imate prav, ne igra večje vloge!«
 
Slika
Če bi želeli naročiti ''Moške zgodbe'', ali katerokoli drugo knjigo iz trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE,
v prednaročilu (25 €),

 je tukajle povezava: https://goo.gl/1qx5mf

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več