pa še ena JLA zgodba

Helena (1959)

»Prav ji bodi, kaj pa se je spečala s Srbom, so za materinim hrbtom govorili prebivalci majhnega kraja, ko je pred seboj po ulici potiskala voziček in mene, nezakonsko dete, v njem. Na pogled lepotica krhkega zdravja, je moja mati svoja mladostna leta preživela ob težaškem, triizmenskem delu v razvijajoči se predelovalni industriji in ob brezplačnih, udarniških akcijah, ki so zajemale regulacije potokov in obnovo infrastrukture v domačem kraju – tudi ob sobotah in nedeljah. Skupaj z rednim delom v tovarni je to pomenilo tudi po šestnajst ur solidarnosti na teden! V redkih trenutkih, ki jih ni preživela na delu ali po bolnišnicah, je moja mati rada plesala. Večina plesov se je pred letom 1960 odvijala ob pleh muziki ali ob harmoniki po lesenih kvadrilih, nalašč za ples postavljenih in od tal dvignjenih podih.
Mojega biološkega očeta je spoznala v Domu JLA, kjer je služil vojaški rok kot natakar v času, ko so se iz kvadrilov plesi preselili v udarniško zgrajen Dom JLA.

Dekle, ki se je zaljubilo v vojaka iz južne republike, je veljalo za lahko, zaljubljeni vojak pa za potrebneža, ki je na naivnih slovenskih dekletih zgolj potešil svoje biološke potrebe. No, ni bilo zmeraj čisto tako!

Še živeči sorodniki so mi povedali, da je bila med mojima staršema resnična ljubezen, ki jo le redko najdemo. Svojo nosečo bodočo ženo je biološki oče po končanem vojaškem roku odpeljal v rodno srbsko vas, da bi jo predstavil svojim staršem. Pričakoval je njihov blagoslov in načrtoval poroko. A v majhni srbski vasici je še okrog leta 1960 veljala pravica prve poročne noči.

Ko je vse pospalo, je mojo mater na hitro zbudila bodoča tašča in jo v veliki naglici potisnila skozi okno na blatno ulico rekoč: 'Teci, otrok moj! Teci na prvi vlak za Slovenijo in ne vračaj se! Ti ne veš, kaj se bo nocoj zgodilo! Tu je navada, da bodoči tast na prvo noč spi z bodočo nevesto!' Šok in grozo svoje matere nosim še sedaj – v spominu celic. Občutila sem ju kot rastoči plod v njenem telesu …
Tastovim kletvicam, razbijanju in rogoviljenju v domači hiši naslednje jutro ni bilo ne konca ne kraja! Njegov lastni sin je prelomil poročno tradicijo, družina je bila bolj naklonjena Slovenki kot njemu!

Moja mati je tedaj že potovala nazaj v Slovenijo, moj biološki oče pa je za njo prispel čez nekaj dni. Kasneje se je moral dvakrat vrniti nazaj v Srbijo, da je miril svojega očeta, ki mu je grozil s smrtjo. Za mojo mamo in za mene, ki se še nisem rodila, je tvegal življenje! Ne le, da je bil izreden lepotec – o čemer pričajo fotografije – po pripovedovanju še živečih prič je bil tudi izredno pozoren, nežen in čuteč do vseh. Premogel je nenavadno eleganco in stil.
Za mojim biološkim očetom so v Slovenijo začela prihajati dolga pisma njegovega očeta, ki so zahtevala sina nazaj. Večinoma so bila opremljena z grožnjami, ki jih ni nihče jemal resno, a so se uresničile. Nekega dne je nesojeni tast našel bivališče obeh zaljubljencev. Sredi dneva je z močno brco v vrata in s strelnim orožjem v rokah vdrl v stanovanje, v katerem so živeli tudi mamini sorodniki. Da bi biološkemu očetu rešila življenje, mu je moja najmlajša teta odprla okno v spalnici, skozi katero je čez koruzno polje odšel neznano kam. Vse to vem po preverjanju podatkov pri še živečih sorodnikih. Mati mi je podrobnosti zamolčala v želji, da bi me obvarovala pred grozljivimi dejstvi.
Moj prvi spomin sega v cerkev, tri leta po tem dogodku. Prisostvovala sem mamini poroki z drugim moškim, z očimom, ki me je uradno posvojil in sem ga do smrti klicala tata. Dobila sem še polbrata. Živeli smo skromno, a moj krušni oče je vzorno skrbel za moje šolanje in vzdrževanje.

Mati je zaradi bolezni pustila službo in se sprijaznila z vlogo gospodinje. Že kot majhna punčka sem dojela, da zakon ni bil srečen. Kako le? Bil je le pogodba, a brez ljubezni. Iz skrivnih pogovorov med materjo in očimom sem razbrala, da je imel moj krušni oče iz prejšnje zunajzakonske zveze tudi sam nezakonskega otroka, za katerega je plačeval visoke alimente. V tem grmu so tičali razlogi za naše skromno finančno stanje.

V navalu jeze je mati očimu večkrat očitala, da se je poročila z njim le zato, ker je veljalo za sramoto, če si neporočena nezakonska mati. Z njim pa da vztraja le, ker je finančno odvisna od njega. Moj očim je bil človek, ki je v sebi dolgo zadrževal nakopičeno jezo. Ko se je ta sprostila, pa so leteli krožniki …

Udaril me ni nikoli, saj tudi potrebe po trdi roki ni bilo. Vzgojena sem bila v strašnem strahospoštovanju do očima, ki se žrtvuje zame, za moje šolanje. Častiti sem morala mamo, ker me ni splavila. Bolj kot prepiri so bili boleči dolgi tihi tedni, ko starša nista govorila med seboj in sva tudi otroka morala biti nevidna. O čustvih in o notranjem doživljanju družinskih članov se ni govorilo …
Mama je bila do mene izredno posesivna. Imela me je za svojo lastnino, saj sem bila edino, kar ji je ostalo po tem, ko je izgubila svojo največjo ljubezen – mojega biološkega očeta. Podzavestno je pričakovala, da ji bom nadomestila tudi manjkajočo ljubezen partnerja, a otrok lahko daje le svojo ljubezen. Zaradi notranje nesrečnosti je želela, da vsaj navzven vse zgleda idealno. Vzgojila me je v perfekcionistko!
Svojega biološkega očeta sem srečala samo enkrat. Nekako je izvedel, da se je moja mati poročila z drugim, in se ni hotel vmešavati v novo družino. Poiskal me je, ko sem postala polnoletna. Upal je, da mi takrat nihče ne bo mogel kratiti pravice do najinega srečanja.

Mati je jokala kot dež in mi priznala, da je še po tolikih letih nesmrtno zaljubljena vanj! Bala se je, da jo bom zapustila in odšla z njim v inozemstvo. Po mnogih prošnjah in obljubah, da bo moj krušni oče zame za vedno ostal svet(nik) in edini pravi oče, sem se le smela srečati z biološkim očetom.

Zdel se mi je točno tak, kot mi je o njem pripovedovala teta: galanten, nežen, čuteč in poln skrite bolečine. Povedal mi je, da mama ni bila lahka ženska, naj jo spoštujem. Pozanimal se je o mojem zdravju, počutju in načrtih za moj študij. Tedaj je živel v eni izmed evropskih prestolnic, kjer je zgradil uspešno kariero, ponudil mi je vsakršno pomoč.

A kaj se je zgodilo?

Celo življenje mi je bil s strani matere prikazovan kot prevarant, ki me je zapustil še pred rojstvom, zato sem – mlada in zmanipulirana – nadaljnje stike zavrnila. Danes nimam njegovega naslova ne telefona. Pa bi ju rada imela. Morda bi želel slišati, da ima čudovitega odraslega vnuka – lepotca in izobraženca, ki osvaja s srčnostjo ter pometa z vsemi predsodki, stereotipi, zastarelimi vzorci in krivičnimi posploševanji …«