ROLAND

Hudo mi je, ko odhajajo tisti, ki so mi pri iskanju zgodb največ pomagali. Preveč jih je že, za katerimi je ostal le glasovni zapis na kaseti….

Roland je bil eden takšnih. Jutri bi dopolnil 97 let. 

Redkokdaj srečamo tako načitanega, odprtega, ustvarjalnega, komunikativnega in iščočega človeka, kot je bil on. Edino v ženino kuhinjo mu ni uspelo spraviti svojih knjig, povsod drugje jih je imel na kupe.

Njegov oče je bil zelo cenjen krojač, njemu je bolj dišal zidarski poklic. Zdelo se mu je, da ni lepšega, kot pozidati hišo za srečne ljudi. Poleti je delal od jutra do trde teme, a le zato, da je lahko pozimi počival, bral, raziskoval, zapisoval zgodovino kraja, v katerem je živel.

Čeprav je imel komaj tri ali štiri razrede osnovne šole, pa je bil- po moje- eden najbolj razgledanih posameznikov z ogromno srčne kulture, kar sem jih poznala.

Nazadnje sva se videla lani jeseni. Beseda je dala besedo in spregovorila sva tudi o tem, zakaj vedno manj ljudi bere (pa nisva mislila na romane).

»Saj berejo. A le naslove v časopisih. Živijo prehitro, preveč se jim dogaja, preveč si želijo, preveč imajo, preveč bi še želeli imeti. Nimajo pa časa, notranjega miru, nimajo tišine, nimajo potrpežljivosti za objeti otroka in ga držati v naročju. V enem dnevu doživijo več, kot sem jaz doživel v vsem življenju. Pa sem vseeno srečen. Današnje generacije bodo težko kdaj srečne. Ker enostavno ne bodo utegnile biti.«