ROLAND

-







Hudo mi je, ko odhajajo tisti, ki so mi pri iskanju zgodb največ pomagali. Preveč jih je že, za katerimi je ostal le glasovni zapis na kaseti….
Roland je bil eden takšnih. Jutri bi dopolnil 97 let. 
Redkokdaj srečamo tako načitanega, odprtega, ustvarjalnega, komunikativnega in iščočega človeka, kot je bil on. Edino v ženino kuhinjo mu ni uspelo spraviti svojih knjig, povsod drugje jih je imel na kupe.
Njegov oče je bil zelo cenjen krojač, njemu je bolj dišal zidarski poklic. Zdelo se mu je, da ni lepšega, kot pozidati hišo za srečne ljudi. Poleti je delal od jutra do trde teme, a le zato, da je lahko pozimi počival, bral, raziskoval, zapisoval zgodovino kraja, v katerem je živel.
Čeprav je imel komaj tri ali štiri razrede osnovne šole, pa je bil- po moje- eden najbolj razgledanih posameznikov z ogromno srčne kulture, kar sem jih poznala.
Nazadnje sva se videla lani jeseni. Beseda je dala besedo in spregovorila sva tudi o tem, zakaj vedno manj ljudi bere (pa nisva mislila na romane).
»Saj berejo. A le naslove v časopisih. Živijo prehitro, preveč se jim dogaja, preveč si želijo, preveč imajo, preveč bi še želeli imeti. Nimajo pa časa, notranjega miru, nimajo tišine, nimajo potrpežljivosti za objeti otroka in ga držati v naročju. V enem dnevu doživijo več, kot sem jaz doživel v vsem življenju. Pa sem vseeno srečen. Današnje generacije bodo težko kdaj srečne. Ker enostavno ne bodo utegnile biti.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več