JUTRI 2052

  Milena Miklavčič (1952)   Milena se je rodila v Žireh. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Pedagoško gimnazijo v Ljubljani. Pri dvajsetih si je ustvarila družino, rodili so se štirje otroci. Leta 1988 se je kot honorarna sodelavka pridružila ekipi lokalnega radia Sora (Škofja Loka). Začela je pisati za več lokalnih glasil. Uredila je številne zbornike različnih društev. Skupaj z Damijanom Bogatajem iz Idrije sta ustvarila kar nekaj prispevkov za oddajo Pomagajmo si TV Koper. Leta 1999 je v okviru Tednov vseživljenjskega učenja za svoje radijsko delo s področja zbiranja ''terenskih zgodb'' prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja . Že več kot trideset let v Gorenjskem glasu objavlja Usode (resnične zgodbe) ( Gorenjski Glas ) Še zmeraj piše odgovore na različna življenjska vprašanja za časopis Nedelo ( Nedelo ), njene kolumne pa lahko berete  v reviji Reporter, v Domovini ( Domovina ) in Portal24 ( portal24.si ). Piše tudi blog ( jut

  Življenje je polno naključij, nekateri temu rečejo tudi ''božja volja'', drugi splet okoliščin, tretji ''saj ni res, pa je'', ''sej ne moreš verjet'' in podobno. Lansko leto me je Irna Tršinar prosila, naj nekaj svojih lastnih izkušenj prispevam za njeno knjigo. Žal se je primeril ''splet okoliščin'', da sem malo pozabila, ona pa me tudi ni bolj odločno postavila pred zid, češ a boš napisala ali ne. 😊 Vem, da so moje izkušnje kaplja v morje v primerjavi, denimo, z Alexandrom Flemmingom, ki je leta 1929   povsem po naključju naletel na enega izmed največjih odkritij v zgodovini medicine. Flemming je v svojem kletnem laboratoriju med poletnimi počitnicami pomotoma pustil odprto petrijevko. Ko se je vrnil, je bila petrijevka s stafilokoki prekrita z modro-zeleno plesnijo, ki je pobila vse bakterije okrog sebe. Po nekaj letih izpopolnjevanja formule je- zaradi naključja-   nastal prvi antibiotik v zgodovini – penicilin.

  Slovenija po številu izdanih knjižnih naslovov na prebivalca zaseda zavidljivo prvo mesto na svetu. V slovenskih knjižnicah pa je včlanjenih več kot pol milijona bralcev. V 2008 je bilo v Sloveniji izdanih 3.813 naslovov knjig, od tega 18,8 % iz skupine jezikoslovna, leposlovna in literarna dela, 13,4 % iz skupine družbene vede in 8,9 % iz skupine uporabne znanosti, medicina in tehnika. Knjige za tri evre je v okviru »Ljubljana – svetovna prestolnica knjige«, kupilo kar 35 tisoč ljudi. Po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu, se dnevno vrstijo različne kulturne prireditve, kajti skozi zgodovino smo se Slovenci le-te oklepali tudi zato, ker je bila vir naše narodne identitete. Materni jezik in kultura sta že od nekdaj igrala pomembno vlogo. Skozi kulturo podoživljamo tudi svoje duhovno bogastvo, ki ga – vsaj zaenkrat kaže tako- ne more uničiti niti potrošništvo, niti globalizacija, niti množično priseljevanje, ki spreminja podobo naših večjih mest. Je pa lepo in prav, če dodam, da so

  Z Damjanom sem se pogovarjala tam okoli leta 2010, ko je bil aids še smrtno nevarna bolezen. Tudi strah pred njim je bil daleč večji kot danes.      Damjan je okužen z  aidsom.  Teoretično ne sodi v nobeno rizično skupino, saj  je mamila , na primer,  užival  le priložnostno.  In še to ne doma, temveč na potovanjih. Niti ni homoseksualec.  Priznal je, da je sicer že imel moškega partnerja, toda  to se je zgodilo  pred leti, ko je  na življenje gledal  še z drugačnimi očmi kot danes. Damjan je na prvi pogled prijeten, mlad moški, urejen, oblečen   po modi, tak, za kakršnim se na ulici ozre marsikatera ženska.    Nikomur ne   dovoli, da bi   mu   prišel blizu, da bi   odkril njegovo dušo in pokukal vanjo, kaj se tam dogaja.    Četudi ima težave in skrbi, tega ne pokaže. “Življenje, ki je še pred menoj, živim polno in z   veliko    veselja.    Možno je sicer, da bolezen ne bo nikoli   izbruhnila na dan, kajti to bi pomenilo, da bom   potem v doglednem času umrl. In izginil z r

  V soboto dopoldne se nas je na ''ženskem zajtrku'' v Terstenjakovem domu v Gornji Radgoni zbralo kar nekaj. Mislim, da tam okoli 150. Z eno besedo lahko rečem, da je bilo nepozabno. Pravzaprav bi bila celo zelo vesela, da bi udeleženke svoje vtise delile tudi javno, da bi se – morda – tudi po drugih župniščih odločili za podobne ''zajtrke'' ali kakršne koli druge oblike druženj. Ljudje smo v tem brezosebnem in razčlovečenem svetu, ko je iz dneva v dan manj priložnosti za pogovor, prav željni druženj. Pa ne le, da poslušamo zgolj predavatelja, ampak da si ob prigrizku najdemo čas tudi za izmenjavo mnenj, za ''small talk'', za veselje, ker smo nekoga, ki nam je sicer drag, po dolgem času spet videli. Podobna srečanja ob kavi in klepetu, bi lahko organizirali še marsikje drugje, ne le v župnišču. Nekoč so me povabile medse ljubljanske gasilke, skupina upokojenk iz Kranja, ki je ob takšnih druženjih neskončno uživala…Marija Knafelj pa

  Milena Miklavčič: Ženske  (druga, dopolnjena izdaja)   Milena Miklavčič nam v drugi, dopolnjeni izdaji knjige Ženske predstavi 54 življenjskih zgodb žensk, pa ne samo njih, kajti, tako se zdi, brez moških v tem branju enostavno ne gre. Težko bi rekli, da gre za usode žensk (in moških), saj v večini zgodb prepoznamo vse, kar se nam lahko na poti skozi življenje zgodi. Načrtovano in nenačrtovano, prijazno in neprijazno, srečno in nesrečno, veselo in žalostno. Ob branju zgodb lahko hitro prepoznamo, da ne gre za izmišljene pripovedi, temveč za usode oseb, ki so vsaka po svoje doživljale lepe in žalostne trenutke, ki so krojili njihovo življenje. Prav veliko veselega ne bomo našli v teh zgodbah, ki jih prepleta spretno pero slovenske pisateljice Milene Miklavčič. A te zgodbe, ki so nastajale v daljšem časovnem obdobju, nam bodo postregle z vsem tem, kar se lahko zgodi tudi nam, ne le junakinjam in junakom Mileninih Žensk. Prav ta časovna razsežnost daje zgodbam poseben čar, saj lah

  Ste že prebrali enega najboljših krimi romanov pri nas? Publicist Miha Naglič je o knjigi KJE JE OTROK? zapisal: Kje je otrok? Besedilo:  Miha Naglič Kategorija:  / ponedeljek, 25. julij 2022 / 22:28   Osrednji lik te knjige je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio. »Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko sredi vročega poletja Kristino najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče niti ne sluti, kdo bi bil lahko kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige.« Tako vsebino na spletni strani založbe Primus na kratko povzame avtorica. Pojasni tudi motiv za pisanje te knjige. »Potem sem spoznala Katjo, mamico petletne deklice Pike. Pred nasilnim partnerjem sta se zatekli v varno hišo. Moški, v katerega s