POMAGAJ SI SAM, PA TI BO BOG POMAGAL.

 

V soboto dopoldne se nas je na ''ženskem zajtrku'' v Terstenjakovem domu v Gornji Radgoni zbralo kar nekaj. Mislim, da tam okoli 150.

Z eno besedo lahko rečem, da je bilo nepozabno. Pravzaprav bi bila celo zelo vesela, da bi udeleženke svoje vtise delile tudi javno, da bi se – morda – tudi po drugih župniščih odločili za podobne ''zajtrke'' ali kakršne koli druge oblike druženj.

Ljudje smo v tem brezosebnem in razčlovečenem svetu, ko je iz dneva v dan manj priložnosti za pogovor, prav željni druženj. Pa ne le, da poslušamo zgolj predavatelja, ampak da si ob prigrizku najdemo čas tudi za izmenjavo mnenj, za ''small talk'', za veselje, ker smo nekoga, ki nam je sicer drag, po dolgem času spet videli.

Podobna srečanja ob kavi in klepetu, bi lahko organizirali še marsikje drugje, ne le v župnišču. Nekoč so me povabile medse ljubljanske gasilke, skupina upokojenk iz Kranja, ki je ob takšnih druženjih neskončno uživala…Marija Knafelj pa je svojo skupino za samopomoč pripeljala kar k meni…

 

*
Spominjam se neke radijske zveste poslušalke še iz časa, ko sem na radiu Sori vodila nedeljske popoldneve. Živela je sama in zelo osamljeno. Na poti na kopanje v Snovik sem jo zmeraj obiskala. Potem pa mi je rekla, da je to premalo, da bi lahko prišla večkrat. Na poti domov sem razmišljala, kako bi ji ustregla. Potem pa mi je čisto spontano padla na pamet ideja, da bi napisala vabila za vse starejše, ki so živeli v istem bloku. Moja prijateljica je bila sprva odločno proti, češ, kaj bodo rekli, saj nikogar ne bo. Pa Se je krepko zmotila! Prvič so res prišli le trije, naslednjič jih je bilo že več. Dobivali so se na kavi, na taroku, na klepetih. Potem sem se zalotila, da pogrešam njene klice, kajti name je skoraj čisto pozabila…

Konec koncev- tako je bilo prav. Dovolj družbe je imela na dosegu roke, zakaj bi iskala še mojo?

 

*

Prastari rek pravi ''Pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal''. Še kako drži!

Prijazna beseda, prijazno mesto najde. V Prekmurje sem se pripeljala že v petek, prespala sem namreč v Banovcih. V bazenu sem naletela na skupino fantov, ki so prepevali slovenske narodne pesmi. Jaz ne bi bila jaz, če jih ne bi pobarala, od kod so. ''S Polšnika,'' so mi odgovorili. Lepo. Takoj smo našli skupni jezik, saj sem pri njih gostovala pred kakšnim letom. Malo klepeta z enim pa z drugim, pa se je večer ob poslušanju pesmi sredi bazena zelo lepo zaokrožil.

*

Če Mohamed ne pride h gori, naj gora stopi do Mohameda!
Veliko govorimo o osamljenosti, pa se mi zdi, da bi največkrat potrebovali le pravi korak, le pravo potezo, da bi iz svoje bližine pregnali samoto! So to podobni ''zajtrki'' kot v Gornji Radgoni, so to kakšne druge interesne skupine, ki se srečujejo ob klepetu?

Zmeraj se najdejo priložnosti! Ko se človek enkrat ''odlušči'' izpred televizorja, ga s časom sploh ne pogreša več!

In če boste v svojo sredino povabili tudi mene, bom vesela. Če ne, pa mi bo v zadoščenje že to, da mi boste kdaj pozneje povedali, da vam je tale moj zapis pomagal, da ste naredili vse, da ste šli ponovno med ljudi.