Kje je otrok?

-

 





Ste že prebrali enega najboljših krimi romanov pri nas?
Publicist Miha Naglič je o knjigi KJE JE OTROK? zapisal:

Kje je otrok?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: / ponedeljek, 25. julij 2022 / 22:28  

Osrednji lik te knjige je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio. »Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko sredi vročega poletja Kristino najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče niti ne sluti, kdo bi bil lahko kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige.« Tako vsebino na spletni strani založbe Primus na kratko povzame avtorica. Pojasni tudi motiv za pisanje te knjige. »Potem sem spoznala Katjo, mamico petletne deklice Pike. Pred nasilnim partnerjem sta se zatekli v varno hišo. Moški, v katerega se je zaljubila, jo je imel zaprto v stanovanju. Dovolil ji je le, da je šla v službo, pa še to v spremstvu njegove sestre. Nekoč, ko ga ni ubogala – šlo je za nepomembne malenkosti –, je punčko odpeljal in jo skril pri prijateljih. 'Mislila sem, da bom umrla od groze,' je pripovedovala Katja. 'Strahu, ki se mi je zažrl v srce, ne bom nikoli pozabila.' Ob pomoči sosede ji je uspelo uiti. V veliko pomoč ji je bila ena od socialnih delavk območnega CSD. Po njeni zaslugi se je punčka ponovno vrnila k mamici. Katjina zgodba je postala moja stalna spremljevalka. V mislih sem se k njej pogosto vračala. Potem pa sem spoznala Jernejo, ki je odsedela petletno zaporno kazen, ker je umorila moža, ki je njo in hčerko fizično in spolno izrabljal. Dve zelo različni usodi, obenem pa zelo podobni! Med drugim mi je povedala tudi to: 'V vsakem od nas tiči morilec. Ko smo potisnjeni ob rob, se zgodi marsikaj. Tudi tisto, kar kasneje obžalujemo.' Povedano mi ni dalo miru. Spodbudilo me je k razmišljanju. Ne bi bil že čas, da se iz zapisovalke usod prelevim v pisateljico?«

In tako se je zapisovalka usod »prelevila« v pisateljico. Knjiga ima več odlik. Prva je, da se lepo bere. Kar je za kriminalko nujno. Druga je, da avtorica tudi to pot v osrednjo vpleta še celo vrsto stranskih zgod – primerov, ki jih v svoji službeni praksi obravnava glavna junakinja kot socialna delavka. Preplet vseh teh zgodb je zapleten, a napisan tako, da mu bralec še lahko sledi. Ob branju se mi je utrnila primerjava s slovitimi angleškimi Umori na podeželju. Dogaja se sicer predvsem v Ljubljani, a seže tudi v Poljansko dolino. Inšpektorja Robert in Zoran sicer nista tako domišljena kot »chief inspector« Barnaby in njegovi pomočniki; primeri, ki jih rešujejo, pa so primerljivi …


Knjigo lahko po ugodni ceni 20€ naročite na jutri2052@gmail.com



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več