KULTURNI PABERKI
Slovenija po številu izdanih knjižnih naslovov na prebivalca zaseda zavidljivo prvo mesto na svetu. V slovenskih knjižnicah pa je včlanjenih več kot pol milijona bralcev. V 2008 je bilo v Sloveniji izdanih 3.813 naslovov knjig, od tega 18,8 % iz skupine jezikoslovna, leposlovna in literarna dela, 13,4 % iz skupine družbene vede in 8,9 % iz skupine uporabne znanosti, medicina in tehnika. Knjige za tri evre je v okviru »Ljubljana – svetovna prestolnica knjige«, kupilo kar 35 tisoč ljudi.
Po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu, se dnevno vrstijo različne kulturne prireditve, kajti skozi zgodovino smo se Slovenci le-te oklepali tudi zato, ker je bila vir naše narodne identitete. Materni jezik in kultura sta že od nekdaj igrala pomembno vlogo. Skozi kulturo podoživljamo tudi svoje duhovno bogastvo, ki ga – vsaj zaenkrat kaže tako- ne more uničiti niti potrošništvo, niti globalizacija, niti množično priseljevanje, ki spreminja podobo naših večjih mest. Je pa lepo in prav, če dodam, da so bili kulturne prireditve, recimo v našem kraju, pred 30 in več leti množično obiskane. Danes precej manj.
*
Vrsto let sem vodila v Škofji Loki, v Kašči, srečanja z znanimi Slovenci iz sveta kulture. Neštetokrat sem se spotikala ob prepričanja, da je visoka kultura namenjena le nekaterim; predvsem izobraženim, oziroma tistim, ki jo razumejo. Skupaj z menoj so za mizo v Kašči, v galeriji slik akademskega slikarja Franceta Miheliča, sedeli najbolj eminentni pisatelji in drugi predstavniki iz sveta umetnosti, gledališča, publicistike, itd. Postavljala sem jim takšna vprašanja, da so se lahko razgovorili. In to tako, da jih je razumel vsak, ki je sedel v Galeriji.
*
Pravi zločin nad bralno kulturo osnovnošolcev in dijakov se je zgodil, ko so začeli literaturo, ki jo imajo za obvezno branje- prilagajati njihovim zmožnostim.(beri: krajšati romane na raven stripov) Na takšen način so scefrali na primer roman Zločin in kazen. Če v gimnaziji dijaki ne zmorejo prebrati obveznih romanov, koliko bralne kulture lahko potem pričakujemo recimo pri študentih naravoslovja?
Na kako brutalen in ponižujoč način pa so ''skrajšali'' besedila Ivana Tavčarja, Prežihovega Voranca, Cirila Kosmača in drugih, pa si lahko sami preberete v zbirki ''skrajšanih črtic'' za bolj preproste bralce, imenovani NAŠE ZGODBE.
*
Žal pogosto pozabljamo, da s kulturo rastemo in se z njo bogatimo že od malih nog. Nesprejemljivo je, da – po drugi strani- zelo nekulturno toleriramo različne vulgarne izraze, ki so del običajnega besednjaka že marsikaterega vrtčevskega otroka. Veste, kultura niso le gledališče, knjige, filmi, glasba in slikarstvo, sem sodijo tudi naši medsebojni odnosi, srčna kultura, toleranca in vse ostalo, kar bogati medsebojne odnose. Ti, slednji pa so, žal, že lep čas na psu.
*
Sem in tja naletim na posameznike, ki se jih iskreno razveselim. Zlasti še, če ljubimo podobne stvari. Žal se prej ali slej zgodi, da beseda nanese na politiko. Pa ni pomembno ali na polpreteklo ali na aktualno. Obrazi se pomrače, obrvi namrščijo in ko padejo še zadnje maske, vsa zaprepaščena spoznam, da se je raven komuniciranja pri ljudeh, o katerih sem imela visoko mnenje, spremenil v volčje tuljenje, ki s srčno kulturo nima nobene zveze.
*
Erica Johnson Debeljak je nekoč, ko sem jo gostila v Žireh, oziroma v Šk Loki, dejala, da je v Sloveniji težko vreči kamen, da ta ne bi priletel vsaj v enega pesnika.
Z njo se globoko strinjam. Slovenci smo izjemen narod, kajti toliko raznolikih umetnikov, kot jih imamo mi, jih nimajo nikjer na svetu. Povsod, kamorkoli sem prišla, sem povpraševala po tistih, ki ustvarjajo: od Estonije, do Poljske, Madžarske, Avstrije, Slovaške, Belgije…Spominjam se Maasmechelna. Eden od sogovornikov mi je dejal:«Ko bo umrl zadnji tukaj živeči Slovenec, bodo z njim umrla tudi kulturna društva…«
*
Včasih si ogledam moderne hiše in stanovanja na Ambijentu. Vse je vrhunsko, le knjižnih omar ni videti… 
Žal.
Žal. Pravijo, da je v Sloveniji že (skoraj) več tistih, ki pišemo, kot onih, ki berejo. Več slikarjev, kot kupcev in občudovalcev njihove umetnosti. Še največ sopotnikov imajo grafitarji. Iz nekaterih predelov Ljubljane in tudi drugih mest so naredili pravi svinjak.
*
Slovenci smo bili v preteklosti pogosto teptani in ogroženi od bližnjih sosedov, ki so nas hoteli stlačiti v svoje lastne kalupe. A takrat, ko je neusmiljena peta najbolj zavrtala v našo narodnostno identiteto, je bila želja po ohranjanju kulture, identitete in narodne zavesti najmočnejša. Kdo ve, če bi se danes, če (ko) bi do tega ponovno prišlo, enoglasno uprli uvedbi nekakšne modernejše oblike ''skupnih jeder''?
Ob vseh prodanih dušah, ki se kar množijo, močno dvomim. In to me zelo žalosti. Alfi Nipič je dejal:« Recite Srbu, Hrvatu ali Bosancu, da je njihova narodna glasba zanič – ne moreš, ne smeš ... Nekateri pri nas na slovensko narodnozabavno glasbo gledajo s podcenjevanjem, ampak to je naše in bo naše tudi ostalo.«
Kaj bi nepoučenemu, navsezadnje, sporočali podatki, da je imel leta 2010 v istem kraju Oliver Dragojević razprodano dvorano s skoraj 1000 sedeži, tenoristu Branku Robinšaku pa je prisluhnila le peščica?
*
Dokler bo povprečen Slovenec na izust naštel vseh deset in še malo sodelujočih v Big brotherju, dokler se bo, ko se bo, pogovarjal o resničnostnih šovih in Sulejmanu, naravnost cvetel, ne bo pa znal našteti niti enega, kaj šele dveh Prešernovih nagrajencev, je besedičenje o tem, kako kulturni narod smo, le milni mehurček, ki se razpoči tudi ob brutalnem dejstvu, da ima vsaka objava, četudi najbolj nepomembnega vplivneža na Tik-toku več všečkov, kot ima bralcev katerakoli pesniška zbirka.
*
O prvorazredni in drugo razredni kulturi pa kdaj drugič. Danes se nekako ne spodobi.
/del kolumne je nastal že leta 2010/
Na posnetku pa Šefica modruje o prazniku.
Komentarji
Objavite komentar