novo Ž E N S K E in ostale knjige

-

 


Milena Miklavčič: Ženske


 (druga, dopolnjena izdaja)

 

Milena Miklavčič nam v drugi, dopolnjeni izdaji knjige Ženske predstavi 54 življenjskih zgodb žensk, pa ne samo njih, kajti, tako se zdi, brez moških v tem branju enostavno ne gre. Težko bi rekli, da gre za usode žensk (in moških), saj v večini zgodb prepoznamo vse, kar se nam lahko na poti skozi življenje zgodi. Načrtovano in nenačrtovano, prijazno in neprijazno, srečno in nesrečno, veselo in žalostno.

Ob branju zgodb lahko hitro prepoznamo, da ne gre za izmišljene pripovedi, temveč za usode oseb, ki so vsaka po svoje doživljale lepe in žalostne trenutke, ki so krojili njihovo življenje. Prav veliko veselega ne bomo našli v teh zgodbah, ki jih prepleta spretno pero slovenske pisateljice Milene Miklavčič. A te zgodbe, ki so nastajale v daljšem časovnem obdobju, nam bodo postregle z vsem tem, kar se lahko zgodi tudi nam, ne le junakinjam in junakom Mileninih Žensk. Prav ta časovna razsežnost daje zgodbam poseben čar, saj lahko na tak način spoznamo načine življenja, vse do uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev, ki jih pisateljica nedvomno zelo dobro pozna.

Ženske (in moške) usode se nas vsekakor dotaknejo, kajti težko bi rekel, da so to zgodbe s srečnim koncem. Daleč od tega, saj so v pripovedih nanizane najrazličnejše usode. In šarm teh zgodb je prav v njihovi nedokončanosti, kar bralca sprva nekoliko preseneti, a ga ne pusti hladnega. Te zgodbe pravzaprav srečnega ali nesrečnega konca sploh ne potrebujejo. Potrebujejo razmislek.

Prav bralec je tisti, ki si na podlagi teh zgodb ustvari svoje mišljenje, svoj pogled na situacije, ki so izjemno pestre in raznolike, take pač, kakršno je naše, moje, tvoje življenje. Zato je tudi prav, da po vsaki prebrani zgodbi razmišljamo. So torej lahko tudi nekak napotek, da tudi sami ne bi delali napak, kakršne hote ali nehote delajo junakinje (in junaki), ko se prebijajo skozi življenje. Nikomur ni z rožicami postlano, daleč od tega. Junakinje (in junake) žene nek neviden notranji nagon, kjer pljujejo med razburkanimi valovi vsakdanjega življenja.

Zgodbe, ki so zbrane v knjigi s sila preprostim, a povednim naslovom Ženske, so lahko tudi nekakšen učbenik življenja, kajti po prebranem bomo bogatejši za številne izkušnje, za katere smo lahko samo veseli, da se ni zgodila prav nam. Morda zveni malce egoistično, a takšno je življenje, ko ga pogledamo z druge plati medalje junakinj in junakov teh zgodb. Življenje, žal tudi neprijazno, a zapisano v 54 zgodbah.

Zgodbe so torej sočne in prav tak je tudi jezik Milene Miklavčič, ki se ne zanaša zgolj in samo na zapisano oziroma zabeleženo pripoved posamezne junakinje, tudi junakov. S svojo natančnostjo nam zna pričarati tudi obrobno dogajanje zgodb, kar še dodatno buri našo in vašo domišljijo. Vsekakor je treba vzeti v roke obsežno knjigo Ženske, se poglobiti v posamezno dogajanje in iz tega izluščiti bistvo: skozi vse življenje se učimo, živimo, delamo napake in jih kajpak tudi ustrezno popravljamo. Ženske je knjiga vzponov in padcev naših in vaših življenj.

 Primož Hieng

 


Knjigo lahko naročite po ugodni ceni 20@ na mail: jutri2052@gmail.com


👇👇👇👇👇

Iz tiskarne so prišle tudi nekatere knjige iz zbirke 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

Komplet je na voljo le za 80 €!




👇👇👇👇👇👇

Javnost je zelo toplo sprejela knjigi za najmlajše. 

Na voljo sta po 15€.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več