NAKLJUČJA
Življenje je polno naključij, nekateri temu rečejo
tudi ''božja volja'', drugi splet okoliščin, tretji ''saj ni res, pa je'', ''sej
ne moreš verjet'' in podobno.
Lansko leto me je Irna Tršinar prosila, naj nekaj
svojih lastnih izkušenj prispevam za njeno knjigo. Žal se je primeril ''splet
okoliščin'', da sem malo pozabila, ona pa me tudi ni bolj odločno postavila
pred zid, češ a boš napisala ali ne. 😊
Vem, da so moje izkušnje kaplja v morje v primerjavi,
denimo, z Alexandrom Flemmingom, ki je leta 1929 povsem po naključju naletel na enega izmed
največjih odkritij v zgodovini medicine. Flemming je v svojem kletnem
laboratoriju med poletnimi počitnicami pomotoma pustil odprto petrijevko. Ko se
je vrnil, je bila petrijevka s stafilokoki prekrita z modro-zeleno plesnijo, ki
je pobila vse bakterije okrog sebe. Po nekaj letih izpopolnjevanja formule je-
zaradi naključja- nastal prvi antibiotik
v zgodovini – penicilin.
*
Eden od razlogov, da sem začela bolj resno zbirati
zgodbe o intimi, tiči tudi v nevihti, ki se je nekoč, ko sem obiskala Mici
(Vehar) razbesnela nad Žirmi. To so bili še časi, ko je zaradi takšnega
treskanja in grmenja zmanjkalo elektrike in tudi takrat se je to zgodilo. Ob
končku bele sveče, ki jo je Mici prižgala, mi je potem, v poltemi hiše, kjer
sva sedeli, razložila, kako je bil videti ''seks'' v času njene mladosti.
*
Tisti, ki se vozite po Poljanski dolini, poznate
ovinek ''Pr Tičnk'', tik pred srednjo vasjo. Imela sem zeleno stoenko, bilo je
zgodnje jutro, ko sem malo preveč ''hitela'' na radio. Kar naenkrat začutim,
kot bi se me nekdo oprijel z dlanjo okoli gležnja. Na smrt sem se ustrašila, in
krepko upočasnila vožnjo. Če bi peljala z nezmanjšano hitrostjo, kdo ve, bi ali
ne bi trčila v manjši tovornjak, ki ga je iz nasprotne smeri popolnoma pijan
šofer vozil po napačni strani ceste.
*
Na radiu sem zelo rada delala ob nedeljskih
popoldnevih, dokler smo si moderatorji lahko sami izbirali goste. V studio sem
povabila gospoda, ki se je ukvarjal z budizmom, nekaj časa je bil tudi
budistični menih. Čisto slučajno sem na facebooku našla tudi stran o budizmu. Čisto
slučajno kliknem na enega od članov tiste skupine in obstanem brez sape: ta
človek z nekim čisto tujim (budistično obarvanim) imenom, je imel med svojimi
objavljenimi fotografijami kup sestrinih fotografij iz leta 1970. Z rahlo
tresočo roko sem brskala naprej in potem sem ugotovila, da je to prijatelj J.,
s katerim sva se z Meto (umrla je v letalski nesreči na Korziki) družili v Worthingu,
kjer sva preživljali počitnice leta 1969. J. je naju leta 70 obiskal, in šele
po skoraj pol stoletja sem- glede na to, koliko sestrinih fotk je imel,
ugotovila, kako zelo mu je bila takrat všeč. 😊
*
Lansko pomlad je Vida (Petrovčič) potovala po Mehiki.
V istem času se je tja napotila tudi moja sestrična Marta iz Toronta. Kje točno
sta se srečali, in kako je naneslo, da sta se začeli pogovarjati, niti ne vem. Vem
le, da sta navezali prijateljske stike, da je Marta Vidi predlagala, naj stopi
do mene in me pregovori, da pridem v Kanado. To se je res zgodilo. In temu
naključju se lahko zahvalim, da sem bila lani avgusta v Kanadi. 😊
*
Bilo je pred leti. Anica, ena od znank, je izgubila
moža. Večkrat se mi je pridružila, ko sem šla na obiske k temu ali onemu.
Medtem ko sem kramljala s sogovorniki, se je ona sprehajala po bližnji okolici.
Nekoč prideva v neko vas na Dolenjskem. Ko pozvoniva, nama vrata odpre nek
moški. Ko ga Anica zagleda, samo krikne in malo je manjkalo, pa bi od šoka
zlezla skupaj. Moški na pragu je bil do zadnje poteze popolnoma podoben njenemu
pokojnemu možu. Ko je prišla k sebi, nam je na telefonu pokazala fotografije
pokojnega moža. Res je bilo strašljivo: dva popolna neznanca sta si bila tudi
značajsko- podobna kot jajce jajcu!
*
Nekoč sem prišla v neko hribovsko vas, kjer je imelo
najmanj tretjina prebivalcev enak priimek. Ustavila sem se na številki dve (2),
in ko se je na vratih pokazala starejša gospa, jo vprašam, če je Anica
''Tapata''. Gospa vneto prikima in me povabi v kuhinjo. Hitro mi je začela
pripovedovati svojo zgodbo. Kmalu sem ugotovila, da je zgodba precej drugačna
od tiste, ki mi jo je ''neka'' Anica povedala že po telefonu. Ko ji to omenim,
se zasmeje:«A to pa nisem jaz. To pa je Anica iz Zg. vasi, jaz sem pa Anica iz
Sp. Vasi…«
Ni bilo hudega. Tisti dan sem pač dobila dve zgodbi
namesto ene 😊
*
Pred leti sva se s Polono priključili učiteljem ene od
srednjih šol v Šk Loki, ko so za prvi maj odpotovali na izlet v London.
Spominjam se, da so bili dnevi v Londonu zelo lepi, sončni, celo vroči. Ta
izlet sem si zapomnila po tem, da sva srečali kup znancev, ki so paradirali po Trafalgar
Squaru. Med njimi je bil tudi par, ki ne teoretično ne praktično ne bi smel
biti skupaj. Njuni imeni sta pri meni na varnem.
*
Ko sem z loško folkloro obiskala Estonijo, smo šel tri
gospe z avtobusa na kavo v enega od lokalov v mestu Tartu, kjer je potekal EU
festival folklore. Udobno se namestimo, ko reče ena:«Tukaj bomo pa v miru
opravljale, saj ni nikogar, ki bi nas razumel.«
Takrat pa se natakar obrne k nam in reče:« Previdno,
tudi jaz sem iz Slovenije!«
*
Zgodilo se je tik pred vojno, ko je umrl zelo cenjen in spoštovan gostilničar.
Bil je za zgled domačim in tudi v okolju, v katerem je živel. Potem pa so eni
in drugi na pogrebu doživeli šok: udeležilo se ga je sedem fantov, ki so prišli
z vseh vetrov. Trije so bili rojeni v istem letu, gostilničarju pa so bili na
las podobni. Možakar je hodil po vino malo sem in malo tja, povsod so bile
voljne ženske, ki jim je pustil svoje seme, ki pa je rodilo obilo sadov.
*
Eva je bila na obvezni praksi v ZD, kjer so imeli tudi
ambulanto za slikanje dojk. Nekoč jo pokliče mami in jo prosi, naj stopi v sprejemno
pisarno po drug datum, ker je bila tisti dan službeno zadržanja, pa ni mogla
priti na mamografijo. Medicinska sestra, ki je tam delala, pa jo je povabila
naprej z besedami, da lahko namesto mame pride na mamografijo kar sama. Sprva
je že mislila odkloniti, ker je vedela, da bo zamudila avtobus, potem pa je le
pristala. Na srečo. To, da je bila mama službeno zadržana, ji je rešilo
življenje, rak je bil na srečo šele v začetni fazi. Čeprav je bila stara komaj dobrih
18 let.
O, to so zgodbe, ki bi jih z veseljem uvrstila bodisi v skupino Mi med seboj, S ceste Svet je majhen, Od rojstva do smrti …
OdgovoriIzbrišiZgodbe so potrditev, da imamo naključja vsi. Poznam dva vira, ki po analizah zbranega materiala zaključujeta, da imamo povprečno po dvoje naključij na teden, od vsakdanjih slučajnosti, do takih, ko kar ne moreš verjeti.
1. Frank Joseph, Pomen naključij v vašem življenju (MK 2008) – 100 ljudi mu je 5 let pisalo dnevnike naključij, nato jih je razvrstil v 17 skupin. V naši knjigi Sej ne mor'š verjet (2024) je primerjava naših 220 zgodb z njegovimi skupinami.
2. Marco Cesati Cassin, avtor več knjig, omenja Ameriški Inštitut za kategorizacijo naključij, kjer
Ken Anderson razvršča dogodke v 8 vrst naključij. HRT. Na robu znanosti, Intervju Krešimirja Mišaka: https://www.youtube.com/watch?v=cBIWFuuBpb8
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiNaj dodam, da zgodbe zbiram še naprej. Odkar vem, da so resnične zgodbe dokumentarno gradivo, jih še bolj cenim. Za mnoge je res prav, da jih obvarujemo pred pozabo.
OdgovoriIzbriši