O SMRTI S TEBOJ NE BOM GOVORIL

 

Z Damjanom sem se pogovarjala tam okoli leta 2010, ko je bil aids še smrtno nevarna bolezen. Tudi strah pred njim je bil daleč večji kot danes. 

 

 

Damjan je okužen z  aidsom.  Teoretično ne sodi v nobeno rizično skupino, saj  je mamila , na primer,  užival  le priložnostno.  In še to ne doma, temveč na potovanjih. Niti ni homoseksualec.  Priznal je, da je sicer že imel moškega partnerja, toda  to se je zgodilo  pred leti, ko je  na življenje gledal  še z drugačnimi očmi kot danes.

Damjan je na prvi pogled prijeten, mlad moški, urejen, oblečen  po modi, tak, za kakršnim se na ulici ozre marsikatera ženska.   Nikomur ne  dovoli, da bi  mu  prišel blizu, da bi  odkril njegovo dušo in pokukal vanjo, kaj se tam dogaja.   Četudi ima težave in skrbi, tega ne pokaže.

“Življenje, ki je še pred menoj, živim polno in z  veliko   veselja.   Možno je sicer, da bolezen ne bo nikoli  izbruhnila na dan, kajti to bi pomenilo, da bom  potem v doglednem času umrl. In izginil z radarja. Mojo smrt bi zapisale edinole   natančne statistike, ki se vodijo o  obolelih za aidsom.  Domačim  bi odleglo, prijateljem, vsaj tisti peščici, ki mi je še ostala,  bi se na skrivaj odvalil kamen , meni pa bi, nekje zgoraj, v nebesih, zrasla krila.”

Damjan  še zmeraj živi pri starših.  Ob bolezni ga niso pustili na cedilu, čeprav  so bili tisti  dnevi  tudi zanje eni najtežjih.   Je edini  sin  iz očetovega prvega zakona.  Dve sestri  sta že starejši   in ne vesta   za bratove težave.

  “Nikoli mi ni ničesar manjkalo,” pripoveduje  Damjan  in skrbno  izbira  besede.

‘’Že v osnovni šoli sem  imel  klapo, s katero  smo  obvladovali dobršen del  okoliša.  S prvo cigareto   sem se srečal 

 v rosnih letih.  Bili smo drzni in   objestni.  Uživali smo tudi, če nam je uspelo, da smo v trgovini neopaženo izmaknili kakšno malenkost. Na primer  sladkarije, cigarete, parfum.   Bili smo “ta glavni junaki”! Ujeli so nas redkokdaj, pa še takrat so naši starši zgladili težave. Kot sem že večkrat omenil: bogati in vplivni starši, potem ti je dovoljeno vse!”

Damjan  bi lahko bil med najboljšimi učenci, toda srce mu ni dalo, da bi se učil.  Ko je bil v najbolj občutljivih letih,  se je oče ločil in se zelo hitro drugič poročil.   Sestri sta ostali  pri materi, ki se je z njima vrnila nazaj na obalo.

“Moja mačeha je bila  mlada in lepa. Normalno je bilo, da sem se  zaljubil vanjo.  Zalezoval sem jo in jo spravljal v nerodni položaj.  Ponoči  sem sanjaril o njej.   Predstavljal sem si, kaj bi lahko počela, če bi oče za nekaj časa izginil na kakšno službeno pot. Toda to se ni zgodilo. Moja mačeha je bila noseča  in s tem  so bile povezane številne  nevšečnosti.  V glavnem, otrok, ki se je rodil, je imel srčno napako,  zaradi katere  se je navidezen mir  v naši hiši v trenutku   porušil.  Kar naenkrat nisem bil več pomemben.  Oče je vso pozornost  namenil polsestri, zame mu je zmanjkalo časa in energije. “

Damjan je imel zato več svobode, počel je lahko, kar mu je padlo na pamet. Denar ni bil nikoli problem.

“Godilo mi je, ko so se za menoj začela ozirati tudi starejša dekleta. Lahko sem dobil vsako, ki sem si jo poželel. Učitelj telovadbe je nam, fantom, nekoč dejal, da je tisti, ki mu zrela hruška pade v naročje, neumen, če je ne poskusi.  Včasih, ko sem bil slabe volje, me je  mučilo edinole to, da mi je spodrsnilo pri vpisu na gimnazijo.  Zamenjal sem kar nekaj srednjih šol, od frizerske,  fotografske, grafične...Nikjer nisem imel obstanka.  Šele po prihodu  iz Francije  sem se malo zresnil in se, s posredovanjem očeta, vpisal na oblikovalno. Tam mi je še najbolj ustrezalo.“

Damjan se je za trenutek opravičil in  s  hitrimi koraki zapustil   lokal.  Gledala sem za njim, ko  se je zunaj, na pločniku, prisrčno rokoval   s skupino   nasmejanih  vrstnikov. Drug   drugega so trepljali po ramenih  in   se boksali, tako za šalo in iz prijateljske pripadnosti.

Bala sem se, da  me bo pustil na cedilu. Toda nič takega se ni zgodilo.  Malce zadihan   se je vrnil, se usedel, opravičil in  nadaljeval, ne da bi mi ga bilo treba na to spomniti.

“Imel sem dobrega prijatelja, fotografa,  pri katerem se je zbirala naša klapa.  Bil je nor  na  ženske akte in  vsa dekleta, ki sem jih poznal,  so že bile njegove žrtve.  Včasih smo  kakšnega pokadili, tako,  za  boljše počutje.   Dobro   mi je delo,  ko me je “odklopilo”  in sem   lahko pozabil   na vse drugo.   Pri ženskah nismo bili izbirčni.  Te, ki so bile zraven, so bile “za splošno rabo”.  Pravih prijateljic niti   nisem imel.    Nobeni  nisem  mogel  odpreti  svoje duše, niso bile take.  Za  seks, to pa že. Tega so obvladale.  “

Med počitnicami je odšel na   štop  v  Nemčijo,  k  očetovemu poslovnemu partnerju.   Tudi on je imel sina, Damjanovih let.

“Kaj vse smo v  tistem času počeli!  Bil sem prepričan, da sem že okusil nekaj sladkosti, toda takrat, v Nemčiji, sem videl, da sem še popolnoma zelen in neizkušen.  Mamila, ženske,  diskoteke,  Amsterdam,  prvo doživetje z moškim partnerjem.  Počitnice sem preživel kot v oblakih.  Nisem vedel , kdaj je noč in kdaj dan.  Edijevi  starši so imeli   hišo  ob nekem jezeru in tam se  je dogajalo največ lajfa. Njegovi starši so se zanj še manj brigali kot moji  zame. Toda za svoje  sem lahko našel opravičilo, ker je bila mala sestrica hudo bolna…

“Bilo je 23. maja, ko je kot strela z jasnega treščila vame novica, da je Edi zbolel.  Smešno sem si rekel,  zaradi nekakšnega prehlada pa takšen cirkus! Konec tedna sem  se usedel na letalo . Ne vem, kaj me je gnalo, da sem to storil, toda  nekaj mi je govorilo, da bo Edi vesel, ko me bo videl.

Že srečanje z njegovimi starši ni bilo prijetno. Iz njiju nisem mogel spraviti niti ene pametne besedice.  Napotil sem se do stanovanja, ki so ga najeli za sina. Odprla  mi je  ženska, oblečena v belo.  Zdela se mi je kot Matilda s koso. Čudna. Postalo me je blazno strah, komaj sem si upal vstopiti. Edi je ležal v postelji in strmel v strop.   Na videz ni bil dosti drugačen  le oči je imel  udrte in rdeče. Roki, ki sta počivali na odeji, sta se tresli. Niti nasmehnil se ni, ko me je zagledal.  Planil je v jok kot otrok.  Zagrabil sem ga za roko. Raka ima, sem pomislil, umrl bo.

Čakal sem, da se je malo umiril.  Šele potem ko je pristopila medicinska sestra in mu dala injekcijo, je bil sposoben spregovoriti  besedo, dve.

Beseda aids je obvisela med nama kot nekaj zlega in lepljivega.  Nehote sem  se  odmaknil od njega. Edi  je to opazil  in mi med smehom dejal, da takšen dotik ni nalezljiv.

 Dušil me je že zrak, ki sem ga dihal skupaj z njim. Kar nekaj časa je minilo, preden sem se vsaj toliko umiril, da sem  mu prisluhnil.  

Med raztrganimi stavki mi  je povedal,  kako se  je pred meseci zgrudil  pri nekem dekletu in  bruhnil kri. Nenadoma, brez kakšnih predhodnih znakov. Odvlekli so ga v bolnišnico in mu že naslednji dan, po krvnih preiskavah, povedali, da je okužen.  In da je pred njim le še nekaj tednov življenja.  

Bilo me je groza, ko sem ga gledal.  Spomnil sem se, da sva imela  ista dekleta, da smo pili iz istih kozarcev, da smo počeli še na tisoče drugih stvari - skupaj!  

Prijel sem se za želodec, stekel na stranišče  in bruhal. 

Vrnil sem se povsem drug človek.  Kot bi v meni nekaj počilo,  izginilo  in  poniknilo.  Vedel sem edinole to, da na tak način ne smem umreti.  

Edi mi je svetoval , naj grem k zdravniku in se prepričam, kako je z menoj.

 Tega pa ne, ker bom potem umrl, sem zinil.

Šele po dobrem tednu sem  zbral toliko krajže, da sem šel na teste na Infekcijsko kliniko. Zaradi silnega strahu sem  v tistih dneh izgubil najmanj pet, če ne celo več kilogramov.   Zdravnik, ki  me je povabil v svojo pisarno, je bil resen . 

Vedel sem, kaj to pomeni......”

Damjan od tistega dne naprej živi drugače.  Smrti se še zmeraj boji, kar se mu zdi povsem normalno.  Na ljudi in na svet okoli sebe pa gleda z drugačnimi očmi.  Niti se ne tolaži  s tem, da  bo še vse dobro.

Vsak trenutek  izkoristi za to, da je srečen, da osrečuje tudi tiste, ki hodijo skozi življenje skupaj z njim. Predvsem pa osvešča  sebi  podobne.   Ne s plakati in  transparenti, temveč s pogovori.

Ko je vstal, je pogledal na uro, se prijazno nasmehnil, ter izginil na ulici, med številnimi dežniki, kajti v času, ko sem ga poslušala, je začelo deževati.   Za  pripovedovanje o sebi si je vzel točno uro in pol časa.