JUTRI 2052

  Življenje nam malodane vsak dan postreže s težavami, ki jim sami nismo kos. Nekoč, ko smo se več pogovarjali med seboj, smo si lahko pri ''malenkostih'', ki so nas doletele, tudi medsebojno pomagali. V odtujenosti, v kateri živimo danes, pa velikokrat nimamo nikogar, ki bi mu zaupali ali pa ga prosili za nasvet. In potem ljudje pišejo tudi meni. Včasih se osebno srečamo, včasih se pokličemo po telefonu, včasih si samo pišemo. Rubrika, ki gradi mostove zaupanja ''Milena svetuje'', ima svoje mesto v nedeljniku NEDELO že skoraj 15 let. Nisem še dopolnila 50 let, opravljam zelo zahtevno strokovno delo, z možem vodiva tudi družinsko podjetje, otroka-oba že polnoletna- zaključujeta šolanje. Moževi starši in moj oče so že pokojni. Živa je le še moja mati in pišem vam zaradi nje. Bila sem edini otrok, nikoli nisem imela kake posebne družbe vrstnikov. Doma so bili najbolj srečni, če sem bila kje v kotu in so imeli z menoj mir. Poročila sem se še kot študentka i

  preteklost kot temelj prihodnosti: zakaj je pomembno spoznati svoje korenine Danes se zdi, kot da smo ljudje postali samozadostni in nezainteresirani za izkušnje prednikov. Stare družinske zgodbe pogosto ne pritegnejo pozornosti, polpreteklo zgodovino pa radi prikrojimo po svoje, vzamemo tisto, kar nam je všeč, kar nam ni, pa zamolčimo. Toda preteklost je izjemno pomembna! Je temelj za vse, kar živimo danes. Še posebej so pomembne intimne, družinske zgodbe. Če jih ne poznamo, kdo nam zagotavlja, da ne bomo ponavljali napak svojih prednikov? izgubljene zgodbe, izgubljena identiteta Vsaka družina ima svoje zgodbe – zgodbe o ljubezni, sreči, trpljenju, uspehu, odrekanju in porazih. Te zgodbe nas povezujejo z našimi koreninami, nam dajejo občutek pripadnosti in identitete. Ko in če jih zanemarjamo, izgubljamo del sebe. Vsaka stara fotografija, vsak spominček, utrinek iz preteklosti, vsaka anekdota, je delček mozaika, ki tvori našo identiteto. Poznavanje teh zgodb nam pomaga razumeti, kdo

  Monika (1929) »Kot otrok sem brata duhovnika velikokrat obiskovala v farovžu. Prinašala sem mu različne dobrote, ki jih je mama skuhala in spekla. Mama je bila po rodu iz Žirov in je edina v naši vasi znala narediti drobnjakove štrukeljčke na žup. Zelo jih je imel rad. V enem od predalov je imel veliko število podobic. Ker ni bil redoljuben, so ležale vse križem. Ko se je naveličal mojega čebljanja, mi je dovolil, da sem jih gledala. ''Kaj boš pa ti počel?' sem ga vprašala. ''Otroke bom štel!' se je zasmejal. Leta 1935 se jih je v župniji, ki ni bila velika, rodilo 105 in prav toliko jih je brat tudi krstil. Kot mi je kasneje, ko sem že odrasla in sem mu gospodinjila, pripovedoval, je bil najstarejši oče star 78 let, najmlajši pa jih je imel šestnajst. Nekoč so že zarana, malo pred peto uro, prinesli h krstu otroka, zavitega v rjuho. Bil je miren, niti glasu ni dal od sebe. Ženska je stokala in prosila, naj ga hitro krsti, ker se ji zdi, da bo zdaj zdaj umrl.

  Tatjanca (1934)   »Rodila sem se v številni družini, v kateri je – bolj po svoje – odraščalo devetnajst otrok. Precej jih je tudi umrlo, koliko, ne vem, ker se o tem ni nikoli govorilo. Starši so nas naučili skromnosti in ponižnosti, predvsem pa delavnosti. Nikoli se nisem pritoževala, vsaj na glas ne. Če se mi je zdelo, da so bile težave, ki sem jih imela, prehude, sem jih za kakšen dan dala na stran, potem šele sem jih spet vzela v roke. V vasi se je govorilo, da je ata komaj čakal, da se babica, ki je pomagala pri mojem porodu, spravi izpod nog, da je lahko legel na mamo. Tudi sicer je morala biti zmeraj v njegovi bližini. Če se je kam skrila, je že klical okoli hiše, Albinca, pridi, potrebujem te. Vsi so vedeli, kaj je s tem mislil, le mi, otroci ne. S sestro sva bili kot rit in hlače. Sprva sva menili, da se sploh ne bova poročili, ker se nama je zdelo, da moškega ne potrebujeva, potem pa sem srečala Jožeta, ki je imel mlajšega brata, beseda je dala besedo, pa smo se zme

  Klarisa (1926) »Naša družina je bila že od nekdaj zelo napredna. V času mojega odraščanja je to pomenilo, da smo bili sicer verni, a v cerkev nismo hodili. Mama je še kdaj na skrivaj zavila v božji hram, a le, če oče ni izvedel. Leta 1938 so spet zmagali klerikalci. Oče jih živih ni mogel videti. Navzela sem se njegovih idej in jih ponavljala tudi v razredu. V šoli že tako in tako nisem bila zgledna, pa so me kazensko premestili na drugo šolo. Oče je bil pragmatičen: ne glede na to, kaj si je mislil o cerkvi, je po drugi strani vedel, da mi bo vzgoja, ki jo bom dobila pri nunah, koristila. V internatu je bilo zatohlo, dan je bil napolnjen z drobnimi spletkarjenji. Nun nisem marala, kar sploh ni bilo čudno: že doma sem se naslišala grozljivih zgodb o njih! Mama nam je neštetokrat povedala zgodbo o veliki jedilnici, v kateri so gojenke jedle. Prednica je zmeraj sedela na stolu, ki je bil postavljen na podestu. Zraven nje je sedel kaplan. V prvih treh klopeh so potem sedele plemiške hče

  Slovenska družba se s ''kulturo molka'' sooča že od nekdaj. Morda tiči krivda v tem, da nas je malo? Morda tiči krivda v dejstvu, da smo imeli zaradi ''majhnosti'' zmeraj nad seboj gospodarja? Žal je bil takrat in tudi danes molk način preživetja. Skozi stoletja smo se vzgajali tudi preko pregovorov: Molk je včasih znamenje strahu. Kdor molči, se strinja. Tiho voda bregove dere. Kjer je molk, tam ni resnice. Molk je odobravanje. Molk je zlato. Ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo. Niso vsi dovolj pametni, da bi jim dali besedo. Pa ko bi naša življenja krojili le pregovori! Med ljudmi so še kako žive misli, ki sicer zvenijo precej oportunistično, pa vendar nam še danes tičijo v genih in se po njih ravnamo: Molči, da se ne boš komu zameril Molči, da si ne boš naredil škode. Molči, ker so tisti v Ljubljani dovolj pametni, da mislijo namesto nas. Molči, kaj bodo pa ljudje rekli. ''Saj si čisto v redu človek, ampak!

  Maksl (1906) Leta 1906 se je v naši fari poleg mene rodilo še 131 mojih vrstnikov. Tako je naneslo, da smo bili prva generacija, ki je šla k birmi v novi cerkvi sv. Martina. A leta 1912, ko bi se to moralo zgoditi, je na dan sv. Martina zapadel sneg. Bilo ga je več kot pol metra. Ne, v takem pa ti že ne boš šel k birmi, je bila odločna mama. Enako je veljalo za brata dvojčka. Bosta že šla kdaj pozneje, je obljubljala. Toda preteči je moralo veliko Sore, da se je to zgodilo. Pred škofa sem stopil šele 1917. leta, ko sem bil že postaven fant. Spominjam se nekega možakarja z Vrsnika, ki je prinesel svojo hčer kar v košu, ker mu je šlo za to, da prejme zakrament. Spominjam se tudi dne, ko je v Žiri pripeljal prvi avtobus, ki naj bi vozil Žirovce v Ljubljano. Predtem so vso pošto vozili s konji. Ne morem povedati, kakšen dogodek je bil to! Vsi ljudje so bili na kupu in od daleč spoštljivo občudovali bleščeče vozilo. Hkrati je avtobus v Žiri pripeljal še ploščice za cerkev. Poklicali so na