KAJ NAJ STORIM?

 

Življenje nam malodane vsak dan postreže s težavami, ki jim sami nismo kos. Nekoč, ko smo se več pogovarjali med seboj, smo si lahko pri ''malenkostih'', ki so nas doletele, tudi medsebojno pomagali.

V odtujenosti, v kateri živimo danes, pa velikokrat nimamo nikogar, ki bi mu zaupali ali pa ga prosili za nasvet.

In potem ljudje pišejo tudi meni.

Včasih se osebno srečamo, včasih se pokličemo po telefonu, včasih si samo pišemo. Rubrika, ki gradi mostove zaupanja ''Milena svetuje'', ima svoje mesto v nedeljniku NEDELO že skoraj 15 let.

Nisem še dopolnila 50 let, opravljam zelo zahtevno strokovno delo, z možem vodiva tudi družinsko podjetje, otroka-oba že polnoletna- zaključujeta šolanje. Moževi starši in moj oče so že pokojni. Živa je le še moja mati in pišem vam zaradi nje. Bila sem edini otrok, nikoli nisem imela kake posebne družbe vrstnikov. Doma so bili najbolj srečni, če sem bila kje v kotu in so imeli z menoj mir. Poročila sem se še kot študentka in menim, da je bila ta odločitev toliko lažja tudi zato, ker sem se s tem rešila kontrole in pritiskov staršev. Mama je zlasti po očetovi smrti popolnoma izgubila kompas. Zdi se, kot da želi zavestno vzbujati občutke krivde pri meni in ostalih članih naše družine. Zelo sem bila vesela in hvaležna, ko je nekaj časa pazila na prvega otroka, pa ko sta z očetom pomagala pri gradnji hiše, kjer sedaj živimo. A če bi vedela, za kakšno ceno, bi vsako njuno pomoč odločno odklonila. Danes si na račun večne hvaležnosti, ki jo pričakuje od mene, dovoljuje vtikati nos v moje gospodinjstvo, urejanje hiše, vrta. To najraje počne tedaj, ko smo na dopustu in ima mir. Povejte mi, ali smo v naši hiši res nehvaležni, kot poslušamo iz dneva v dan? Žiža

*

Stara sem 71 let, še zelo vitalna in živahna upokojenka. Izobražujem se na Univerzi za 3. življenjsko obdobje, kjer sem spoznala prijatelja, s katerim sem se družila. Bil je zelo drugačen od mojega pokojnega moža, ki je bil bolj tih, miren, ob balinanju, ki se mu je vneto posvečal, mu je doma zmanjkalo časa za spolnost in pogovor. Ko je prijatelj prvič prenočil pri meni, sem naslednje jutro, pri zajtrku, doživela velik šok. Začel mi je razlagati, v čem sem bila boljša, predvsem pa slabša od drugih žensk, ki jih je že imel. Teh pa je bilo za cel spisek! Po njegovih besedah so vse znale bolje kuhati od mene, bolj so se mu posvečale, boljše so bile tudi v postelji. Priznam, da do tistega trenutka še nisem srečala človeka, ki bi me bolj užalil, kot me je on. Nazadnje mi je postavil ''pogoj'', naj se poboljšam ali pa si bo poiskal drugo. Med jokom sem mu pomagala pospraviti stvari, poslovil se je – in odšel. Problem je v tem, da sem že vsem povedala, da bo ''poslej drugače'', bojim se, da se bodo prijateljice iz mene norčevale, za hčerko itak vem, da bo zelo jezna name, saj mi je že prej govorila, da sem preveč naivna. Marica

*

Že kot otrok sem imel občutek, da je v naši družini preveč odtujenosti, nerazumevanja in premalo ljubezni. Na videz smo bili zgledna, spoštovana in cenjena družina, takšno sliko imajo ljudje o nas še danes. Vem, da je imel ata druge ženske, vem, da je bila mama v dolgoletni duhovni zvezi s človekom, ki bi moral spoštovati celibat. Kot otrok sem imel posedena pljuča, govorili so, da ne bom nikoli shodil, veliko časa sem preživel po bolnišnicah. Starši so me zelo poredko obiskovali, zdelo se mi je celo, da jim zame ni bilo mar. Bil sem vase zaprt, težko sem navezoval stike s sovrstniki. Ko sem se kljub nasprotovanju staršev (menda nisem bil dovolj umsko in telesno razvit) vpisal na fakulteto, sem se preselil v Ljubljano in prvič v življenju svobodno zadihal. Prvo leto je bilo zelo hudo. Danes v prostem času tečem, spoznavam se z borilnimi veščinami. Uspeh pri izpitih je povprečen. Trudim se, pa gre! Zaljubil sem se v tri leta starejše dekle. Zanjo starši ne najdejo lepe besede. Postavili so me pred izbiro: ona ali oni. Trdijo, da ji je mar le za denar, ki ga pri nas res ne manjka. Ne vem, kako naj jih prepričam, da jo imam zelo rad? Klemen

*

Stara sem 32 let in nimam nikogar s katerim bi se lahko o vsem pogovorila. Moje življenje je bilo v bistvu precej zakomplicirano. Ko sem obiskovala osnovno šolo, smo se za tri leta preselili na tuje. Moje najboljše prijateljice so name pozabile, iskati sem morala nove, a jih nisem takoj našla. V drugem letniku gimnazije sta se starša ponovno preselila v neko drugo državo, jaz pa sem ostala pri babici in s tem postala ''nujno zlo'' osebi, ki me ni preveč marala. Na zunaj se je hvalila z mojimi uspehi, doma pa je nenehno tarnala, da bo zaradi mene bankrotirala. Kar je bila laž, saj sem imela svoj denar, pa tudi sicer imam že od nekdaj zelo skromne potrebe. Da bi bila lahko katastrofa še večja, sta se starša ob vrnitvi ločila. Moj ljubljeni bratec je ostal pri mami, jaz, žal, še naprej pri babici, oče pa se je ponovno poročil z žensko, ki je nisem marala. S trdno voljo mi je uspelo diplomirati, se zaposliti. Potem sem- končno – našla tudi fanta. Neskončno ga imam rada, a opažam, da me zelo jezi, ker se noče ''pokoravati'' mojim pričakovanjem. Govori mi, naj ga ljubim takšnega, kot je, jaz pa tega ne zmorem. Zaradi manjka prijateljic, sem se po nasvet obrnila k vam. Marina

*

Smo mlada družina, imamo dva šoloobvezna otroka, žal je mož brez službe. Iz dneva v dan poslušam kolegice, ki se hvalijo, kaj si lahko privoščijo, kupijo, doživijo. Še malo, pa bo vsak dan na dnevnem redu dopust… Ker se z nešteto vprašanji vtikajo tudi vame, je zame vzdušje na oddelku, kjer delam, pogosto nevzdržno. Tudi starši mi dajo vedeti, da sem sama kriva, če vegetiramo, ker sem izbrala takšnega moža. Grozijo mi tudi, da me bodo razdedinili, da bo zapuščino dobila le sestra. Bojijo se, da bi midva z možem hitro zapravila njune ''žulje''. To me zelo zaboli, saj ne bi mogla dobiti boljšega moža! Ko me ni doma, poskrbi za vse, kar je treba, ima me rad in mi to tudi pokaže. Njegova edina napaka je, da rad sanjari. Na glas razmišlja, da bo vse drugače, ko bo zadel na loteriji in bomo lahko počeli, kar nas bo volja. Mogoče bi res lahko bil malo bolj vztrajen pri iskanju službe, ne morem točno reči. Včasih se zalotim, da sem mu podobna, saj si tudi jaz želim, da mi ne bi bilo več treba iti v službo, kjer mi ukazujejo takšni, ki so manj sposobni od mene. Ne mislite, da tudi sicer razmišljam negativno, sploh ne! Imam dneve, ko se ne počutim najbolje, drugače je z menoj vse v najlepšem redu. Damjana

*

Zgodilo se je na smučanju. Dve družini, pet otrok. Najeli smo brunarico, lepo smo se imeli. Eden od otrok je zbolel, mož ga je odpeljal domov, jaz pa sem ostala. Ko sva bila v nekem trenutku s svakom sama, je beseda dala besedo, naključni dotik pa je povzročil, da sva si padla v naročje in potem se je zgodilo, kar se ne bi smelo. Vse skupaj se je odvijalo hitro in brezglavo, kasneje še trikrat, zadnjikrat je malo manjkalo, pa bi naju zalotil eden od otrok. Domače okolje me je, na srečo, prizemljilo, začela sem se malo sekirati, nisem pa vedela, kaj naj storim, saj živimo s svakom pod isto streho. Žal sta svak in mož skupaj tudi v službi, bojim se, da bo beseda dala besedo… Svak me je že začel izsiljevati, naj bom raje pametna in mu še kdaj ''dam''. Ne vem, kaj naj naredim, nočem razdreti zakona, nočem prizadeti moža, po drugi strani pa... Nekaj podobnega se mi je zgodilo že enkrat prej, pa mi je zagrozil, da mi naslednjič ne odpusti več. Četudi bi šla narazen, bi otroka ostala pri njem, saj nimam nobenega premoženja in jima nisem sposobna nuditi toplega doma. Tonka

*

Stara sem 32, letos sem dobila prvo službo. Namesto da bi bila vesela, nenehno razmišljam, kaj naj naredim, da bi lahko dala odpoved. Vsako jutro vstanem že ob pol šestih (!), kar je zame morilska ura. Preden se uredim, oblečem otroka za v vrtec, me mož že nestrpno priganja, naj pohitim.  Ko hčerko odam vzgojiteljici, jočem, ker jo izročam v roke tujim ljudem. Služba me čaka v sivi, duha moreči stavbi. V odprtih pisarnah, kjer delam, nas je skoraj trideset. Ko na prazen želodec zavoham dezodorante in parfume, mi postane slabo. Sodelavke so bolestno radovedne, jaz pa se zapiram vase, ker me njihova prisotnost moti bolj, kot lahko zapišem. Popoldan mi hčerko v vrtcu pobere sestra, ki pazi nanjo toliko časa, dokler ne pridem ponjo. Doma me čaka rutina- vsak dan eno in isto. Mož je deloholik, namesto da bi mi pomagal pri kuhanju kosila, je zaprt v kabinetu in ne dovoli, da ga motim. V kopalnici me čaka gora perila, po stanovanju že dolgo nisem temeljito pospravila, ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje na pedikuri. Zdi se mi, da sploh nisem toliko utrujena, kot naveličane vsega. Vsega! Ko ležim v postelji in čakam, da zaspim, sanjam o letih, ko sem bila še brez družine in brez vseh skrbi. Zadnjič sem potožila sestri, da mi gre vse na živce, pa me ni razumela. Me boste vsaj vi? Ninanana

Več kot 5500 zgodb, ki so mi jih pripovedovali v štiridesetih letih poslušanja sogovornikov, pa najdete v štirilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.