PRVIČ

 

Obletnice naših »prvič«

Ko smo mladi, obletnic skoraj ne opazimo. Veselimo se predvsem rojstnih dni. Štejemo leta in komaj čakamo, da bomo starejši. Pri petih letih si želimo šestega rojstnega dne, pri petnajstih osemnajstega, pri osemnajstih pa že sanjamo o tem, da bomo samostojni, da bomo imeli službo, avto in svoje stanovanje.

Potem pa se leta začnejo nabirati. Ne samo leta. Tudi obletnice.

Sprva so to obletnice naših velikih otroških »prvič«. Prvi šolski dan. Prva šolska torba. Prva petica in prvi cvek. Prva simpatija, zaradi katere nismo mogli spati. Prvi nastop pred občinstvom, ko so se nam tresla kolena. Prvo taborjenje brez staršev. Prva vožnja s kolesom brez pomožnih koleščkov.

Takrat se nam je zdelo, da so to največji dogodki na svetu.

Kasneje pridejo novi in še bolj ''pravi'' dogodki, ki ta ''prvič seznam'' dodatno razširijo.

Prvi dan v srednji šoli. Prva slaba ocena na izpitu. Matura. Prvi koraki na fakulteti. Diploma. Prva zaposlitev. Prva plača, ki se nam je zdela pravo bogastvo. Prvo resno potovanje. Prva ljubezen, za katero smo bili prepričani, da bo trajala večno.

Ob nekaterih obletnicah se nam smeji, ob drugih , ki nas še danes malce zabolijo, pa nam pridejo solze v oči.

Človek si namreč ne zapomni samo veselih stvari. V spomin se vtisnejo tudi težki dnevi. Prvi večji prepir. Prva izdaja. Prvi trenutek, ko smo izgubili nekoga, ki smo ga imeli radi. Prvi obisk bolnišnice. Prva resna bolezen. Prvič, ko smo se zavedeli, da nismo več nepremagljivi.

Tudi takšne obletnice nosimo s seboj, hočemo ali ne, kajne?.

Potem pridejo leta, ko ne štejemo več samo »prvič« pri sebi, ampak tudi »prvič« svojih otrok.

Prvi zobek. Prvi koraki. Prvi šolski dan. Prva zaljubljenost. Matura. Diploma. Poroka. In potem dan, ko nas prvič nekdo pokliče babica ali dedek.

Takrat se marsikdo prvič zares zave, kako hitro teče življenje.

Še včeraj smo držali svojega otroka za roko na poti v vrtec, danes pa on drži za roko svojega otroka.

Tudi narod ima svoje obletnice.

Mnogi se še dobro spomnimo dneva, ko smo dobili svojo državo. Ko smo prvič izobesili slovensko zastavo. Ko smo prvič slišali slovensko himno kot himno samostojne države. Ko smo prvič dobili solze v oči ob pomembnosti tega veličastnega trenutka! To niso bile samo politične spremembe. To so bili trenutki, ki so se zapisali v naša življenja.

Vsak človek ima tudi svoje osebne mejnike.

Sama si poleg družinskih in življenjskih obletnic zapomnim še nekatere druge. Dan, ko je izšla moja prva knjiga, ko sem držala v rokah prvi izvod in ga previdno listala. Prvi literarni večer. Prvo srečanje z ljudmi, ki so mi zaupali svoje življenjske zgodbe. Prvi pogovor s pričevalci, ob katerem sem spoznala, da ljudje v sebi nosijo nešteto zgodb, o katerih pogosto molčijo vse življenje.

Ko se ozrem nazaj, vidim, da moje življenje ni sestavljeno le iz let, ampak iz teh drobnih, večjih in manjših »prvič«.

Pomembna so čustva, ki so bila vsakič prisotna.

Zapomnimo si, kdaj smo bili prvič neizmerno srečni. Kdaj smo prvič jokali od žalosti. Kdaj smo se prvič počutili odrasle. In kdaj smo se prvič zavedeli, da se mladost počasi poslavlja.

Zanimivo je, da se s starostjo povečuje tudi število spominov. Vsaka obletnica je kot majhna fotografija, shranjena nekje v srcu. Nekatere so že nekoliko zbledele, druge ostajajo ostre in žive, kot da bi se zgodile včeraj.

Morda je prav zato lepo, da se občasno ustavimo in pomislimo na svoje »prvič«. Ne zato, da bi objokovali preteklost, temveč zato, da bi se spomnili poti, ki smo jo prehodili.

Kajti življenje še zdaleč ni sestavljeno zgolj iz velikih zgodovinskih dogodkov. Sestavljeno je iz neštetih drobnih trenutkov, ki so bili nekoč naš »prvič«.

In ko smo starejši, ugotovimo nekaj zanimivega: da se na »prvič« nikoli ne naveličamo obujati spomine. Še vedno nas razveseli prvi spomladanski cvet, prvi nasmeh vnuka, prva kava na soncu po dolgi zimi ali prvi dan, ko se po bolezni spet počutimo dobro.

Dokler nas življenje še preseneča s svojimi »prvič«, smo v resnici še vedno mladi. Ne po letih, ampak po srcu.

MOJI "PRVIČ":

👇