ŠE ENKRAT O MOLKU

 

Slovenska družba se s ''kulturo molka'' sooča že od nekdaj. Morda tiči krivda v tem, da nas je malo? Morda tiči krivda v dejstvu, da smo imeli zaradi ''majhnosti'' zmeraj nad seboj gospodarja? Žal je bil takrat in tudi danes molk način preživetja.

Skozi stoletja smo se vzgajali tudi preko pregovorov:

Molk je včasih znamenje strahu.

Kdor molči, se strinja.

Tiho voda bregove dere.

Kjer je molk, tam ni resnice.

Molk je odobravanje.

Molk je zlato.

Ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo.

Niso vsi dovolj pametni, da bi jim dali besedo.

Pa ko bi naša življenja krojili le pregovori! Med ljudmi so še kako žive misli, ki sicer zvenijo precej oportunistično, pa vendar nam še danes tičijo v genih in se po njih ravnamo:

Molči, da se ne boš komu zameril

Molči, da si ne boš naredil škode.

Molči, ker so tisti v Ljubljani dovolj pametni, da mislijo namesto nas.

Molči, kaj bodo pa ljudje rekli.

''Saj si čisto v redu človek, ampak! Kaj ti je treba iztegniti jezik in si kopati jamo, v katero lahko pademo tudi mi, ki se s tabo družimo.''

*

 

O molku velikokrat pišem in tudi govorim. Ker molk je eden največjih, izjemno smrtonosnih strupov, ki drži nas, naša življenja in tudi našo prihodnost v svojih rokah.

Ne mine dan, da pod moje objave ne bi ''padali'' tudi komentarji v stilu, da bi bilo bolje, če bi bila tiho. Da bi bila bolj fajn, če bi bila tiho. Po mlačnih odzivih sodeč, imam občutek, da se s temi komentarji vsi strinjajo. Razen dveh ali treh…

Zelo žal mi je za tiste, ki molčijo, še bolj mi je žal za one, ki se na FB odprijateljijo, ker se jim zdi- četudi razmišljajo podobno kot jaz- da bi jim prijateljstvo z menoj že kako škodilo.

 

Kdor pozna preteklost, sploh tisto, zadnjih 80 let, dobro ve, da so takšni, ki niso bili tiho, čez noč izginili. V najboljšem primeru so se znašli na Golem otoku. Danes je malo drugače, bolj v rokavicah. Samo spomnite se, kako se je zadnji dve leti čisto med kadri v javnih podjetjih in na javni TV.

Razumem mlajše, da molčijo. Da se obračajo po vetru. Da so tiho tudi takrat, ko kdo od preveč glasnih prijateljev izgubi službo, četudi je sodil med najbolj cenjene in uspešne.  Takšno je pač življenje: zakaj bi, če bi spregovorili, po nepotrebnem ostali na cesti? Družina je prva, zanjo se je treba boriti, četudi z molkom. Pa – lepo prosim- ta zadnji stavek ni mišljen sarkastično.

 

Žal nam ta zlovešči molk koplje grob tudi znotraj partnerskih odnosov. Vem, da tega nihče noče slišati, a veliko žensk bi bilo danes še živih, če bi pravočasno spregovorile in odšle iz nasilnega partnerstva. Jih je bilo sram narediti ta korak, češ, kaj bodo pa ljudje rekli? Razlogov je veliko, a bojim se, da jim je skupen prav – molk.

Podobno je tudi v medvrstičnem nasilju. Nekateri otroci so, žal, pomanjšani odrasli. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. In obratno. Nasilje med mladimi je v nebo vpijoče, a ga še zmeraj raje pometamo pod preprogo. Enako velja za posilstva. Količina molka je odvisna tudi od tega, kako se piše posiljevalec.

Otroka je strah povedati celo domačim. Vem, da je tako- iz lastnih izkušenj.

Ni nujno, da tale, malo daljši zapis preberete. Zadošča že, da NE DOVOLITE, da bi vam, KDORKOLI, zatrl tudi vaše misli.

Na srečo tisti, ki zatirajo svobodo govora, nimajo vstopa v naš miselni in čustveni svet. Nikoli nikogar ne silim, oziroma ne nagovarjam, da razmišlja podobno, vse, kar si želim, pa je, da VSAJ RAZMIŠLJAMO.

VSAJ TO!

Veste, molk NI zlato. Spregovoriti se da na tisoče načinov, ne nazadnje tudi tako, da nam ni vseeno, da ne sledimo čredi, da se ustavimo in damo različna mnenja na tehtnico.

Z molkom si kopljemo le še globlje brezno, kakršno je ta, v katerem smo.

Namesto da bi se spodbujali k pogovoru, k izmenjavi mnenj, se mnogim zdi bolj prav, da ljudi silijo v molk. Tudi mene. Žal.

Zgodovina se pa res kar naprej ponavlja.  

Še to:

ko je izšla prva knjiga iz zbirke štirih OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, sem bila deležna pogroma, kakršnega si nisem predstavljala niti v sanjah.

Skupna točka vseh, ki so me napadali, je bila:''Zakaj si privlekla na dan zgodbe, za katere bi bilo bolje, da bi izginile, da bi o njih molčali!''

Celo ljudje iz stroke so bili razočarani nad menoj, češ tudi mi smo za te zgodbe že slišali, a bi se nam zdelo nečastno, če bi jih dali v javnost.

Žalostno, a resnično.

Splošno mnenje o teh intimnih zgodbah, nad katerimi je lebdela omerta molka, se le počasi spreminja.

Globoko pa se zavedam, da bodo zgodbe prišle še kako prav našim zanamcem. Tudi zaradi molka znotraj družine, tistega molka, ki se tiče zlasti družinskih ''neprijetnih'' zgodb, bodo lahko s pomočjo zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače odkrivali, kakšno je bilo življenje v 20. stoletju in deloma tudi na začetku 21. stoletja.

Ker podobnih (pre)drznih zgodb ne bodo našli nikjer drugje.