dogodek iz leta 1912

 

Maksl (1906)

Leta 1906 se je v naši fari poleg mene rodilo še 131 mojih vrstnikov. Tako je naneslo, da smo bili prva generacija, ki je šla k birmi v novi cerkvi sv. Martina.

A leta 1912, ko bi se to moralo zgoditi, je na dan sv. Martina zapadel sneg. Bilo ga je več kot pol metra. Ne, v takem pa ti že ne boš šel k birmi, je bila odločna mama. Enako je veljalo za brata dvojčka.

Bosta že šla kdaj pozneje, je obljubljala. Toda preteči je moralo veliko Sore, da se je to zgodilo. Pred škofa sem stopil šele 1917. leta, ko sem bil že postaven fant. Spominjam se nekega možakarja z Vrsnika, ki je prinesel svojo hčer kar v košu, ker mu je šlo za to, da prejme zakrament.

Spominjam se tudi dne, ko je v Žiri pripeljal prvi avtobus, ki naj bi vozil Žirovce v Ljubljano. Predtem so vso pošto vozili s konji. Ne morem povedati, kakšen dogodek je bil to! Vsi ljudje so bili na kupu in od daleč spoštljivo občudovali bleščeče vozilo. Hkrati je avtobus v Žiri pripeljal še ploščice za cerkev. Poklicali so nas, otroke, in nam ukazali, naj jih pomagamo razložiti. 'Za nagrado se boste lahko popeljali z avtobusom,' so nam obljubili. Mimogrede je bilo razloženo! Držali so obljubo. Naložili so nas v avto in mi, ponosni, da bolj nismo mogli biti, smo se peljali nekaj sto metrov, do garaže. Tako smo bili med prvimi, ki so vožnjo doživeli, zato se nam je še bolj imenitno zdelo. Vsakemu, ki nas je hotel poslušati, smo razlagali, kako je bilo. Nazaj do cerkve smo morali peš. Prišli smo ravno v trenutku, ko je prišlo do nesreče. Z bližnjega hriba, Žirka so imeli speljano napravo, po kateri so spuščali kamenje za zidavo. Kdove kako se je en voziček odpel in oba zidarja, ki sta bila v njem, sta zgrmela na tla. Malo sta se potolkla, toda hujšega ni bilo, čeprav je bilo videti precej divje, ko sta zamotovilila po zraku.

Gor z Vrsnika je bila neka Jaklčevka. Njen mož je delal v Ameriki, domov pa ji je pošiljal veliko denarja. Ona pa ga je zapravljala po žirovskih gostilnah. Doma je imela otroke, toda zanje ji ni bilo dosti mar. Še jesti jim ni dala, kaj šele kaj drugega! Najraje se je ustavljala pri Klemenu. Seveda je bila potem bolj voljna in nekateri odrasli fantje so to izkoristili in se z njo malo povaljali. Včasih je bilo zelo enostavno. Ženske niso nosile spodnjih hlač. Zavihati ji je bilo treba krilo, si odpeti hlače ... pa je bilo ...

Sva šla s prijateljem k naši dekli Franci. Ali bi ti nama dala, sva jo vprašala. Nekaj časa naju je gledala, potem pa prikimala. Povej, kje, sva drezala vanjo, že vsa nestrpna. Kar v štali me počakajta, tam, kjer imam golido za molžo. Prijatelj jo je jadrno ubral pred menoj. Njemu se je že nekaj več sanjalo, kako te stvari potekajo. Končno se je Franca le prikazala. Ne da bi kaj dosti govorila, je stopila v hlev, v roki pa je držala gajžlo. Kdo bi želel prvi, naju je pobarala. Prijatelj je planil korak naprej in ves zaripel v obraz zaklical, bom jaz, ker težje čakam kot Maksl. Dekla je prikimala in dvignila roko. Za sekundo sem že pomislil, da bo dvignila krilo in nama pokazala tisto reč. Toda to se ni zgodilo. Gajžla je z vso močjo švignila po zraku in pristala na prijateljevi goli riti. Toliko časa ga je tepla, da je bil revež ves marogast in črn.

Ko sem to videl, sem se hitro obrnil in ušel skozi priprta vrata. Za seboj sem slišal njen razjarjeni glas, ki se je, dodobra povišan, zgražal nad najino pobožno željo. Začel sem se bati, da bo povedala staršem. Slutil sem, da je takrat, ko ti ženska da, zelo hudo in da strašno boli. Bilo mi je silno žal, da sem pristal na to. Ko se je Franca prikazala zvečer na vratih, me je molče pogledala, se obrnila stran, kot bi se ji gravžal, staršem pa le ni nič rekla....''

(odlomek iz daljše zgodbe, ki jo lahko preberete v drugem delu Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače

fotki sta iz Župnijskega arhiva Žiri