zgodba, ki se nas dotakne

 

Tatjanca (1934)

 

»Rodila sem se v številni družini, v kateri je – bolj po svoje – odraščalo devetnajst otrok. Precej jih je tudi umrlo, koliko, ne vem, ker se o tem ni nikoli govorilo. Starši so nas naučili skromnosti in ponižnosti, predvsem pa delavnosti. Nikoli se nisem pritoževala, vsaj na glas ne. Če se mi je zdelo, da so bile težave, ki sem jih imela, prehude, sem jih za kakšen dan dala na stran, potem šele sem jih spet vzela v roke.

V vasi se je govorilo, da je ata komaj čakal, da se babica, ki je pomagala pri mojem porodu, spravi izpod nog, da je lahko legel na mamo. Tudi sicer je morala biti zmeraj v njegovi bližini. Če se je kam skrila, je že klical okoli hiše, Albinca, pridi, potrebujem te. Vsi so vedeli, kaj je s tem mislil, le mi, otroci ne.

S sestro sva bili kot rit in hlače. Sprva sva menili, da se sploh ne bova poročili, ker se nama je zdelo, da moškega ne potrebujeva, potem pa sem srečala Jožeta, ki je imel mlajšega brata, beseda je dala besedo, pa smo se zmenili, da se vzamemo.

S poroko smo morali počakati, ker je bila stara mama zelo bolna, ves čas je kašljala in zeblo jo je. Ležala je na peči ter gledala skozi okno. Ko smo šli v nedeljo k maši, nas je z očmi spremljala večji del poti in od daleč je budno pazila, da nismo počeli neumnosti. Nekoč sem slišala mamo, ko je rekla, da je šibkega zdravja zato, ker jo je v mladosti pičila kača in je malo manjkalo, pa bi umrla. Zelo se je bala španske gripe, zato se je nemudoma umaknila pred vsakim, ki ga je kuhala visoka vročina. Ko je čez mesec dni umrla, so med njenimi nogami našli skrito mošnjo z denarjem. Takrat so šele razumeli, zakaj je zmeraj trdila, da je treba gnar in rit – skrit.«

Jože je bil dober fant, le malo preveč stiskaški. Za vsak dinar sem ga morala lepo prositi, pa si je še vzel dan za razmislek, naj mi da denar ali ne. To me je zelo jezilo in pogosto sem kuhala mulo. Nekoč sem v eni od Mohorjevih knjig naletela na recept za češpljevo marmelado. Ker smo imeli pri hiši več dreves, ki so bogato obrodile, mi je padlo na pamet, da bi jo skuhala in jo potem prodajala po hišah v bližnjem mestu.

Tam okoli leta 1958 sta vladali revščina in pomanjkanje. V trgovini se je dobilo le najnujnejše. S sestro sva se lotili dela, naslednji dan sva se usedli na prvi delavski avtobus in jo mahnili v Ljubljano. Najprej sva poskusili srečo v bližini avtobusne postaje. Hitro sva prodali vse, kar sva imeli s seboj. Ne bom pozabila ženske, ki naju je spustila v stanovanje na Resljevi cesti. V obraz je bila zabuhla in vsa podpluta. Kar med vrati je med jokom potožila, da jo je mož pretepel in da ji ne dovoli, da bi šla iz hiše. Zadnji kozarec z marmelado sva ji podarili, tako se je nama smilila.

Za skrite rezerve mož ni nikoli izvedel. Lasten denar mi je dajal občutek varnosti in tudi večje samozavesti.

Ni bolj ponižujočega, kot moža, ki sem ga imela rada, fehtariti. A bili so takšni časi, na vseh koncih in krajih sva šparala. Imela sva šest otrok, ki jih je bilo treba spraviti h kruhu. Če ne bi bilo sestre, ki je s šivanjem prav tako nekaj malega zaslužila, da je lahko v stiski delila tudi z menoj, bi tenko piskali.

Že od poročnega dne naprej sem sanjala, da bi imela v hiši, v kateri smo živeli, tudi kopalnico.

Pa mi rečeta sinova, da je v bunkerju nad vasjo več kolutov bodeče žice, ki bi nam bila lahko v pomoč. Silno sem se ustrašila. Bunkerji so bili še zmeraj polni bomb, ki jih po drugi svetovni vojni niso odstranili. Odločno sem jim prepovedala stikati tam okoli! A me nista ubogala. Ko je eden od njiju s kladivom tolkel po steni, je grozno počilo. Odtrgalo mu je roko, in če ne bi bilo zraven še nekaj drugih fantov, ki se niso ustrašili, ampak so mu priskočili na pomoč, bi izkrvavel. Žal je danes invalid, ima tudi poškodovan očesni živec, da se zdi, kot da ves čas mežika. Želja po kopalnici me je takrat minila, a smo jo vseeno zgradili kakšnih pet let kasneje. Spominjam se, s kakšnim užitkom sem ležala v kadi, in četudi je mož stal pred vrati in godrnjal, da s pretirano porabo vode mečem denar skozi okno, ga nisem poslušala. Kljub kopalnici sva se z možem še zmeraj kopala le ob sobotah, tako kot smo bili že od nekdaj vajeni. Mož je bil sploh bolj neroden, če je le mogel, se je kopanju izmuznil. Trdil je, da se tako in tako vsak dan umije. Najbolj zabavno je bilo, ko je vihal rokave in mi kazal roke, da so čiste.

Največ dela in skrbi sem imela z najmlajšo hčerko. Podedovala je nagnjenost do pijače, kar jo je stalo tudi življenja. Bila je še mlado dekle, ko sem jo večkrat ujela v kleti, kamor se je izmuznila, da je na skrivaj poskušala domače žganje.

Najprej sem mislila, da to počne iz kakšnega meni nerazumljivega upora, a kasneje, ko skoraj ni minil dan, da ne bi bila pijana, me je začelo resno skrbeti. Neštetokrat sem jo vprašala, naj mi pove, kaj je narobe, pa je le molčala. Ali pa mi je odgovorila, da ni vse za vsaka ušesa. Mož me je tolažil, da jo bo minilo, toda nisem mu verjela. Slutila sem, da se je morala hčerki zgoditi nekaj hudega. Njena prijateljica mi je namignila, da so se na valeti nanjo spravili trije sošolci, kako se je to zgodilo, pa mi ni želela povedati. Hčerka se je potem vpisala na administrativno šolo, a ni veliko manjkalo, da je ne bi naredila. Iz internata so jo vrgli ven, tako da se je zadnji dve leti vozila v šolo od doma.

Kasneje je imela srečo, dobila je dobro službo, toda kaj, ko ni dolgo zdržala. Ravno na dvajseti rojstni dan so ji rekli, naj gre. Direktor podjetja, ki je bil z nami še nekaj v sorodu, je povedal, da ni šlo drugače, saj je več kot mesec dni ni bilo v službo. Pa je od doma odhajala ob običajni uri, a tega, kje se je vse dopoldne skrivala, ni nikomur povedala.

Hčerkino trpljenje je trajalo kar osem let. Takrat pa je šla pod vlak, ker ni več mogla zdržati pod težo lastnih bremen. Ne morem povedati, kako nas je smrt po eni strani potrla, po drugi strani pa sem globoko v sebi začutila veliko olajšanje. In prav tega, slednjega, se še danes sramujem. Sama sebi se včasih gnusim, kako sem mogla ob smrti lastne hčerke reči: hvala bogu, pa je končno našla mir.

Življenje pa nas je teplo še naprej. Nepridipravi so neke noči sosedu v kozolcu podtaknili gorečo gobo. Do jutra so se zublji preselili tudi k nam. Uničili so streho, zgorelo je praktično vse, kar je bilo kaj vrednega.

Postavili smo leseno barako, kamor smo se začasno namestili. Tisto leto je bila druga polovica avgusta že zelo jesenska, zeblo nas je in močni nalivi, ki jim ni bilo videti konca, so nas močili skozi razpoke, ki so zijale med deskami. Spominjam se, kako se mi je v želodcu nabirala pajčevina, ko sem z lačnimi očmi prežala na zidarje, bodo pustili v loncu kaj hrane ali ne. Običajno niso, vzeli so še kos kruha in z njim pomazali, čeprav so točno vedeli, da za nas, domače, zato ne bo nič ostalo. Najbolj se mi je tožilo po kopalnici, pa ne vem, zakaj. Toliko časa sem, kot kaže, jamrala, da je sestra Rozika prosila nekega znanca, da je šel po ploščice v Trst. Še danes jih imam: so v zelenih, travnatih odtenkih, sem in tja so na njih tudi rožice. Prav zaljubljena sem vanje! Potem mi je sestra kupila še kad in drugo opremo, tako da je bila kopalnica prva, ki je bila obnovljena. Z vseh koncev in krajev so nam dobri ljudje pripeljali pohištvo, da smo se lahko preselili že pred prvim novembrom. Jokala sem kot dež, ko sem lahko spet spala pod varno streho. Sreča je postala popolna naslednjo pomlad, ko je mož med oranjem njive našel še poročni prstan, ki sem ga izgubila. Odnesla sem ga k župniku, da ga mi je znova blagoslovil, šele potem sem ga nataknila nazaj na prstanec.

Denar za fasado pa so zbirali kar na poroki sosedove hčerke. A to ni bilo najpomembnejše, kar mi je s te poroke ostalo v spominu.

Skupaj z godci, ki so igrali, je prišla tudi ciganka, ki je vsem, ki so to želeli, šlogala z dlani. Ljudje so ga že malo popili in so ji z veseljem molili dlani pod nos. Šloganja sem se že od nekdaj bala, zato sem raje obsedela za mizo in se pogovarjala z nevestino taščo. Kar naenkrat pa ciganka vstane in v mikrofon pove neki datum rojstva, ter doda, da bo ženska, ki je rojena na ta dan, čez devet mesecev zibala. Od presenečenja sem zazijala. Številke so se ujemale z mojimi, a ker sem imela že skoraj sedeminštirideset let, sem vedela, da se mi nosečnost ne more zgoditi. Pa tudi z možem sva bolj poredko spala skupaj. Naneslo je, da sem čez nekaj dni šla v Ljubljano na pregled, ker me je že nekaj časa zbadalo pod lopaticami. Vračala sem se z zadnjim avtobusom, šofer, ki sem ga poznala le na videz, pa mi predlaga, da me lahko zapelje do doma, če hočem. Prikimala sem, saj sem bila od celodnevnega čakanja, da na Polikliniki pridem na vrsto, utrujena in tudi lačna. Pa zapelji, mu rečem, ti bom dala sveža jajčka za lon. In me je res zapeljal. Le da je avtobus ustavil na stranski cesti, me – na pol dremajočo – zvalil na tla in se nato spravil name. Usta mi je pokril z dlanjo, si potegnil hlače dol in preden sem se začela zavedati, kaj se dogaja, me je posilil. Hitro je končal, se oblekel, ter mi zagrozil, da me bo ubil, če bom komu povedala.

Bila sem v šoku, tresla sem se od strahu, ko me je brez milosti porinil z avtobusa, ga obrnil in odpeljal nazaj po isti poti, kot sva prišla. Obsedela sem v travi, zdelo se mi je, da neznosno smrdim po moških izločkih. Molila sem, da bi Jože že spal, da me ne bi videl takšne. Po tihem sem se izmuznila v kopalnico, si natočila polno kad vode in se potopila vanjo. Vse, kar sem imela oblečeno, sem zavila v papir in zjutraj vrgla v peč. Niti pomislila nisem, da bi imelo posilstvo kakšne posledice, a ravno to se je zgodilo. Zanosila sem! Kakšna sramota! Ljudje so se iz mene norčevali, iz moža pa tudi. Ne, ne, nisem mu povedala, kaj se mi je zgodilo. Kaj bi s tem dosegla? Nič. Življenje bi uničila še njemu. Samo sestri sem se zaupala. Tudi ona je menila, da je bolje, če skrivnost obdržim zase.

Najteže se mi je bilo navaditi na novo rojeno hčerko, četudi je bila zlat otrok, Jože jo je imel od vseh otrok najraje. Kamorkoli je šel, jo je vzel s seboj, če so ga na vasi zafrkavali, češ da bi bil že čas, da ima štacuno zaprto, je le zamahnil z roko.

Meni pa se je paralo srce, ko sem otroka pogledala! Bila je zelo pridna, tudi brihtna, srednjo medicinsko šolo je končala z odliko, potem se je vpisala še na fakulteto, danes je fizioterapevtka in vsi jo zelo cenijo.«

Več zgodb- skoraj 6000, najdete v štirilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.