zgodba iz časov tovarišev in tovarišic

 

Monika (1929)

»Kot otrok sem brata duhovnika velikokrat obiskovala v farovžu. Prinašala sem mu različne dobrote, ki jih je mama skuhala in spekla.

Mama je bila po rodu iz Žirov in je edina v naši vasi znala narediti drobnjakove štrukeljčke na žup. Zelo jih je imel rad.

V enem od predalov je imel veliko število podobic. Ker ni bil redoljuben, so ležale vse križem. Ko se je naveličal mojega čebljanja, mi je dovolil, da sem jih gledala.
''Kaj boš pa ti počel?' sem ga vprašala.
''Otroke bom štel!' se je zasmejal.

Leta 1935 se jih je v župniji, ki ni bila velika, rodilo 105 in prav toliko jih je brat tudi krstil. Kot mi je kasneje, ko sem že odrasla in sem mu gospodinjila, pripovedoval, je bil najstarejši oče star 78 let, najmlajši pa jih je imel šestnajst.

Nekoč so že zarana, malo pred peto uro, prinesli h krstu otroka, zavitega v rjuho. Bil je miren, niti glasu ni dal od sebe. Ženska je stokala in prosila, naj ga hitro krsti, ker se ji zdi, da bo zdaj zdaj umrl. Brat pa je v neki slutnji z drobnega teleščka odgrnil rjuho in videl, da ima otroče modre ustnice, telešček pa je bil ledeno hladen. Hitro in brez besed ga je odnesel v kuhinjo in ga začel drgniti z mešanico kisa in tople vode. Dete se je že po nekaj dolgih in mučnih minutah prebudilo in začelo jokati.

Brat mi ga je dal v naročje ter mi ukazal, naj se pogovarjam z njim, sam pa se je razkoračil pred žensko in jo kar naravnost vprašal, zakaj je hotela otroka ubiti. Ženska se je začela jokati in izmotavati, nazadnje pa je le priznala, da ga je spočel nekdo drug, ne mož, da ga je zato imela vso noč pri odprtem oknu, upajoč, da ga bo pobralo.

Brat ji je zagrozil, da jo bo prijavil oblastem, če se bo otroku skrivil las na glavi. Krstil ga je, potem pa jo precej grobo nagnal domov. Ko je deček odrasel, je šel študirat in postal zdravnik. Mati pa mu je šele na smrtni postelji izpovedala svoj greh, a ji je odpustil.

Vsaj tako nam je povedal, saj smo si bili zelo blizu, poročil se je namreč z mojo nečakinjo.

Po drugi svetovni vojni je bil moj brat zelo ubog. Videl je veliko krutih smrti in tudi njega so imeli najmanj trikrat pred puškinimi cevmi. Trpka doživetja so pustila boleče sledi na njegovi duši. Postal je zelo zagrenjen in tudi sovražen do nekaterih ljudi.

Komunisti so prihajali k njemu ponoči in prinašali h krstu svoje otroke. Vsak od njih pa mu je ob odhodu zabičal, da ga bo ubil, če bo kaj izčvekal. Ko bremen ni več mogel prenašati, je prosil škofa, da ga razbremeni duhovniške službe.

A mu niso ustregli, saj je duhovnikov po vojni zelo primanjkovalo. Začel je piti in v alkoholu je utapljal svoje strahove, ki jih ni nikomur zaupal. Niti meni, svoji najljubši sestrici.«

Več zgodb- skoraj 6000, najdete v štirilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.