zgodba iz časov tovarišev in tovarišic

-

 



Monika (1929)


»Kot otrok sem brata duhovnika velikokrat obiskovala v farovžu. Prinašala sem mu različne dobrote, ki jih je mama skuhala in spekla.

Mama je bila po rodu iz Žirov in je edina v naši vasi znala narediti drobnjakove štrukeljčke na žup. Zelo jih je imel rad.

V enem od predalov je imel veliko število podobic. Ker ni bil redoljuben, so ležale vse križem. Ko se je naveličal mojega čebljanja, mi je dovolil, da sem jih gledala.
''Kaj boš pa ti počel?' sem ga vprašala.
''Otroke bom štel!' se je zasmejal.

Leta 1935 se jih je v župniji, ki ni bila velika, rodilo 105 in prav toliko jih je brat tudi krstil. Kot mi je kasneje, ko sem že odrasla in sem mu gospodinjila, pripovedoval, je bil najstarejši oče star 78 let, najmlajši pa jih je imel šestnajst.

Nekoč so že zarana, malo pred peto uro, prinesli h krstu otroka, zavitega v rjuho. Bil je miren, niti glasu ni dal od sebe. Ženska je stokala in prosila, naj ga hitro krsti, ker se ji zdi, da bo zdaj zdaj umrl. Brat pa je v neki slutnji z drobnega teleščka odgrnil rjuho in videl, da ima otroče modre ustnice, telešček pa je bil ledeno hladen. Hitro in brez besed ga je odnesel v kuhinjo in ga začel drgniti z mešanico kisa in tople vode. Dete se je že po nekaj dolgih in mučnih minutah prebudilo in začelo jokati.

Brat mi ga je dal v naročje ter mi ukazal, naj se pogovarjam z njim, sam pa se je razkoračil pred žensko in jo kar naravnost vprašal, zakaj je hotela otroka ubiti. Ženska se je začela jokati in izmotavati, nazadnje pa je le priznala, da ga je spočel nekdo drug, ne mož, da ga je zato imela vso noč pri odprtem oknu, upajoč, da ga bo pobralo.

Brat ji je zagrozil, da jo bo prijavil oblastem, če se bo otroku skrivil las na glavi. Krstil ga je, potem pa jo precej grobo nagnal domov. Ko je deček odrasel, je šel študirat in postal zdravnik. Mati pa mu je šele na smrtni postelji izpovedala svoj greh, a ji je odpustil.

Vsaj tako nam je povedal, saj smo si bili zelo blizu, poročil se je namreč z mojo nečakinjo.

Po drugi svetovni vojni je bil moj brat zelo ubog. Videl je veliko krutih smrti in tudi njega so imeli najmanj trikrat pred puškinimi cevmi. Trpka doživetja so pustila boleče sledi na njegovi duši. Postal je zelo zagrenjen in tudi sovražen do nekaterih ljudi.

Komunisti so prihajali k njemu ponoči in prinašali h krstu svoje otroke. Vsak od njih pa mu je ob odhodu zabičal, da ga bo ubil, če bo kaj izčvekal. Ko bremen ni več mogel prenašati, je prosil škofa, da ga razbremeni duhovniške službe.

A mu niso ustregli, saj je duhovnikov po vojni zelo primanjkovalo. Začel je piti in v alkoholu je utapljal svoje strahove, ki jih ni nikomur zaupal. Niti meni, svoji najljubši sestrici.«

Več zgodb- skoraj 6000, najdete v štirilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več