SAMO STRMIŠ IN NIČ NE REČEŠ
ZGODBA IZ NEKEGA DRUGEGA MEHURČKA Mihelo je mama rodila v štali enkrat po letu 1970, kot bi ji hotela povedati, da bo njeno življenje podobno kraju, kjer je prijokala na svet. Da je pri hiši nov otrok, matičnemu uradu ne bi bilo znano, a k hiši je prišla patronažna zaradi zanemarjanja in nasiljem nad bolnico, staro mamo, pa je opazila še enega otroka… Deklica je bila samorastnica, vzgajala se je sama, kar je videla početi druge, jim je sledila. Ko si lačen se dereš, ko srbi umazanija po telesu, zlezeš v škaf, koder se namaka perilo. Tako si je ustvarila zadovoljiv in samo zadosten svet, v katerem je uživala. Ja, vodo je imela posebej rada, poletje in zgodnja jesen, to je bil njen čas. Sicer je običajen dan potekal približno takole: Zjutraj sta stari oče in fotr zgodaj odšla od doma, hodila sta delati na žago. Mama in bratci, stara teta so se lotili dnevnih opravil, vrt, kuharija, pašnja ovac in konj. Za Mihelo se ni zmenil nihče, zato je lahko mirno opazovala druge. Kmalu se je ...