kdo je ta presneta Milena Miklavčič?

 

Po oddaji na TV veseljak v petek, 5.6.2026

Konec osemdesetih let je Milena Miklavčič (1952) začela delati na Radiu Sora in sama pravi, da je bilo, kar se ustvarjalnosti tiče, to obdobje eno najbolj živahnih v njenem življenju. Že takrat jo je namreč zanimalo, kako so ljudje pri nas živeli včasih, od konca 19. stoletja do danes, s poudarkom na slovenskih spolnih navadah, ki so bile in so v javni razpravi še vedno tabu teme. Prve zgodbe je predstavila v odmevni oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami, ki je že po dobrem letu prerasla v podlistek časopisa Gorenjski glas z naslovom Usode. Ta izhaja še danes. Nekateri iz stroke so ji dejali, naj v spolne podrobnosti ne dreza, vendar pa je njo že od nekdaj zanimalo ravno tisto, kar je bilo prepovedano.

»Molk glede spolnosti je bil in je še vedno kot omerta,« pravi Milena Miklavčič, tako da je bilo to, da ji ga je uspelo presekati, po svoje pravi čudež. Znotraj družine se o spolnosti še danes bolj malo ali nič ne pogovarjajo. Posledično mladi o intimnem življenju staršev in prednikov, žal, vedo bore malo.

Ko je začela delati na radiu, je najprej objavljala zgodbe za otroke v Zakajčkovem kotičku. Prve je potem leta 1991 izdala v knjigi Abeceda iz Zakajčkove ulice. Knjigo Pri hrastu na levo so leta 2007 razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo. Pika na B., njen najljubši pustolovski roman za otroke, je izšel leta 2008. Sledili so še: Šnitka (2009), Marička in medvedek (2010), Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, Gal in lačne hruške (2011), Mali-veliki vrtnar (2012), Julia iz Zakajčkove ulice, Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi (2018), Kuharske prismodarije (2021) in druge.

Leta 2004 so izšle Usode, šest let kasneje so prišle med bralce Ženske. Doživele so več ponatisov, zadnjega, v dopolnjeni izdaji leta 2023. Bralci so zelo dobro sprejeli tudi kriminalni roman Kje je otrok?

Roman Mehko kot britev, ki ga držite v rokah, je fikcija, ki temelji na eni od zgodb iz pete knjige, s podnaslovom Lučkine in druge zgodbe.

Prvi knjigi iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače je sledil drugi leta 2017 s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje. Leto 2019 so zaznamovale Moške zgodbe. V času, ko je izbruhnil covid-19, je nastala četrta: Poglejte, moji ljudje prihajajo! Peti del, ki nosi podnaslov Lučkine in druge zgodbe, nas popelje v svet vedeževalke, ki si je več kot štirideset let zapisovala zgodbe tistih, katerim je prerokovala prihodnost.

Na okoli 1700 straneh zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače je zbranih več tisoč zgodb, ki jih piše resnično življenje. Knjige sodijo v t. i. kategorijo citizen science oziroma občanskega raziskovanja in so v slovenskem prostoru unikatne. Mileno, ki sebe imenuje poslednja zgodbarka, zanima predvsem življenje žensk znotraj družine, v odnosu do moža, otrok, tašče, do same sebe. Zgodbe njenih sogovornikov nas popeljejo v svet, ki ga največkrat skrivamo pred drugimi, saj je poln trpljenja, pomanjkanja, spolnega nasilja. Je pa to tudi svet lepih, sončnih trenutkov, ob katerih se pogrejemo in nasmejemo.

Še to: Milena je skoraj deset let vodila pogovorne večere s slovenskimi kulturniki v knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki, potem pa še v Žireh. Na Slovenskih klekljarskih dnevih je več let organizirala Klekljarski literarni natečaj. V Trebnjem je na podobnem natečaju izšla knjiga Zgodbe o dobrih ljudeh. Še zmeraj piše odgovore na različna življenjska vprašanja v rubriki Milena svetuje za časopis Nedelo, njene kolumne pa lahko berete v revijah Reporter in Domovina. Piše tudi blog (jutri2052).

 

Prva knjiga iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače je padla v oči tudi režiserki Urški Djukić, ki je posnela animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje. V Reykjaviku je bil, poleg številnih drugih prestižnih nagrad, ovenčan še z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. V sezoni 2021/22 pa je režiserka Mirjana Medojević po motivih zgodb Ogenj, rit in kače niso za igrače postavila na oder SNG Maribor predstavo Prividi kačjega pastirja.

Sociolog dr. Zdravko Mlinar je o prvi knjigi med drugim zapisal: »Hkrati pa gre pri tej prvi knjigi tudi s strokovno sociološkega vidika za izziv in priložnost, da opozorimo na nekatera vsebinska, metodološka in epistemološka vprašanja, ki na splošno zadevajo vključevanje laikov v okviru t. i. participatornih raziskovanj, ki v mednarodnem merilu prav zdaj stopajo v ospredje. Za poljudno obliko se v knjigi skrivajo pomembne vsebine, ki jih ne morejo spregledati niti poklicni raziskovalci tega področja človeškega življenja. Čeprav je (tudi) iz slovenskih raziskav mogoče razbrati, da so se v družbeni organiziranosti spolnosti v razmeroma kratkem času zgodile velike spremembe, nobena izmed teh raziskav ne kaže razsežnosti in globine teh sprememb tako prepričljivo kot izpovedi žensk starejše generacije, ki so predstavljene v knjigi Milene Miklavčič. So dragocen vir informacij, ker kažejo, da se za temi splošnimi oznakami skrivajo življenja posameznikov, ki so se na različne načine spoprijemali z omejitvami, ki so jim jih nalagale utesnjujoča spolna kultura in pogosto težke življenjske razmere. Ker izpovedi, ki jih je zbrala Milena Miklavčič, niso omejene le na spolnost, je iz njih mogoče razbrati hkratno povezanost in ločenost spolnosti od drugih vidikov vsakdanjega življenja. Za sociologijo so lahko rezultati laičnih opazovanj pomemben vir informacij in spodbud. V metodološkem pogledu lahko sociologija v njih najde prepričljive zglede – kot to kaže prva knjiga Milene Miklavčič.«